Rojčev mlin, Žužemberk

Reka Krka je bila svoj čas zaradi mnogih lehnjakovih pragov v zgornjem toku odličen prostor za mnoge mline. Zgolj v Žužemberku je nekoč delovalo kar pet mlinov, zaradi ogromnega zaledja kmetov pa ni v najboljših časih nikomur primanjkovalo dela. Kakšnih petsto metrov nad Žužemberškim mostom so se ne enem mestu stiskali trije mlinarji - Vehovec in Zajc na levem, Rojc pa na desnem bregu Krke. Da pa mlinarstvu ne kaže najbolje, se je začelo kazati že na začetku 20. stoletja. Gospodarska kriza in vojni sta načeli trdnost obrti, v sedemdesetih letih pa se je začel konec mlinarstva na Krki. Nova delovna mesta (obrat Iskre v Žužemberku, Novoles v Straži pri Novem mestu, boljši avtobusni prevozi) so vplivala na delež pravih kmetov v Suhi krajini in okolici. Mlinarstvo, življenjsko odvisno od poljedelstva, je v začetku osemdesetih let dokončno umrlo.


Rojčev (po domače Tómažev) mlin je obratoval v mogočni zgradbi stari približno dvesto let, v kateri danes živi le še Francelj Rojc, eden izmed treh mlinarjevih sinov. V mlinu je še vedno večina strojev, ki kljub desetletjem dela in vlažnemu zraku ne kažejo svojih let. Mlin je bil posodobljen v začetku petdesetih let, ko so se tradicionalni mlinski kamni zamenjali z valji, ki so omogočali neprimerno večjo kapaciteto mletja, pri tem pa so potrebovali manj pomoči mlinarja ali njegovih sodelavcev.

Francelj je kot mladenič še pomagal pri delu v mlinu, ko pa se je leta 1982 vrnil iz vojske, pa so mlinska kolesa že ustavili. Na statičnost mlina morda najbolj opozorijo zvoki. Ko stojiš med ogromnimi lesenimi stroji, slišiš bučanje reke, ki se preliva čez številne naravne jezove na tem delu - zvok, ki so ga mlinarji, navajeni ropota valjev ali mlinskih kamnov tako redko slišali.

10. Hotel Jelen, Kranj

Hotel Jelen je stal na vrhu Jelenovega klanca v Kranju, na mestu kjer je že v 18. stoletju stala gostilna. Takrat je bil Jelenov klanec glavna pot v središče Kranja, obenem pa kraj za postanek na stari furmanski poti iz Trsta v Celovec in Beljak. Leta 1777 je kot poslovodja omenjen Jakob Jalen, nekje v tem času pa se je tudi uredilo tudi prve prostore za prenočišča furmanov.

Med leti 1925 in 1934 je Ivan Zabret, lastnik opekarne v Bobovku pri Kranju gostilno prezidal v današnjo podobo in jo poimenoval Hotel Jelen. Za takratni čas je šlo za zelo moderno zgradbo - že leta 1934 je tako na primer imela centralno kurjavo, sobe pa so bile urejene kar v dveh nadstropjih. Med okupacijo so Nemci zaplenili stavbo in do konca vojne vodili hotelsko dejavnost. "Po njihovi kapitulaciji je bil Jelen deležen ropanja domačinov - v arhivih sem zasledil, da je takrat izginil praktično ves osnovni inventar - od pribora in krožnikov do pohištva", razlaga France Benedik, poznavalec kranjske zgodovine in nekdanji uslužbenec Gorenjskega muzeja.


Vendar pa je bil hotel že par let po vojni ponovno obujen in spet si je prislužil poseben status v Kranju. Med drugim je bil reden gost tudi Josip Broz z Jovanko in za leta po drugi svetovni vojni bi lahko rekli, da je bil Jelen najimenitnejši kranjski hotel. Težava je bila zgolj v bivalnem delu, ki naj bi bil slabo vzdrževan. "Restavracija je bila res na nivoju. V gostinskem delu oziroma salonu je bila strežba hrane, na levi recepcija in menjalnica, do 70ih let in izgradnje hotela Creine je bil to res najboljši hotel v mestu. Ob hotelu, nad Jelenovim klancem je bil tudi vedno dobro obiskan letni vrt s starimi kostanji. Bivalni del pa bil menda precej slabo vzdrževan in pojavljalo se je vse več obtožb na ta račun, saj stavba od leta 1934 ni doživela večjih obnovitvenih del. Leta 1993 ga je kupil Marjan Poznič z velikimi načrti o obnovi, vendar je bil pri njihovem uresničevanju neuspešen in hotel je že okrog leta 1995 zaprl svoja vrata", Benedik zaključi življenje Hotela Jelen.

Skozi hotel me je vodil Avdo Jusufović, delovodja podjetja Gradbenik, ki izvaja gradbena in rušitvena dela. Ugotavljala sva, da bi bilo morda bolj primerno na njegovem mestu zgraditi stavbo v podobnem slogu, v kateri bi se lahko ohranilo kvalitetno gostilniško dejavnost: "Nam iz Kranja je Jelen predstavljal kar pomembno mesto za druženje. Med delom v njem pa ugotovljam, da je kvalitetno zgrajen - od montažnih betonskih stopnic, nosilnih sten in deloma betonskih stropov. Po svoje ga je kar škoda rušiti in potem graditi nekaj tako drugačnega", je zaključil.

Na vrhu Jelenovega klanca bosta zgrajeni dve poslovno-stanovanjski stavbi. Vrh Jelenovega klanca je zanimiv prostor, saj stoji na stičišču med ulicami starega in novega Kranja. Čeprav so arhitekti upoštevali tradicijo - tipična dvokapna streha, barve, kovano železo, konglomeratni kamen na fasadi in podobo, puščajo predstavljene skice objektov vtis, da se bo meja med starim in novim delom mesta ob izgradnji Dvorca Jelen premaknila eno ulico nazaj.

60. vzorna brakada Frata

Po ozkem, komaj prehodnem pasu se skozi zimski gozd prebija v zeleno oblečena postava, nekje spredaj pa hiti majhen rjav pes. Mimo lovca je pred kratkim stekla sivorjava srna in čeprav je gozd na videz sicer tih in prazen, v hribu kliče lovski rog zato lovec ve, da so njegovi tovariši blizu.

Lovska družina Veliki Gaber je minulo soboto organizirala že šestdeseti skupni lov oziroma vzorna brakada Frata. Lov je poimenovan po nekdanji logarski koči v hribih med Mirno Pečjo in Prečno pri Novem mestu. Frata, jasa sredi gozda je bila že v 19. stoletju namenjena bivanju logarjev Auerspergovih gozdov, med drugo svetovno vojno pa je bila središče in varno zavetje partizanov vse do italijanske ofenzive leta 1942, ko je bila požgana. Po vojni je bila obnovljena kot Partizanski dom, po združitvi Lovskih podzvez Trebnje in Novo mesto pa se je rodila ideja o organiziranem skupinskem lovu v gozdovih Brezove Rebri, pod katero leži Frata.

Prva brakada je sledila ustanovitvi Lovske zveze Novo mesto in praznovanju republiškega praznika 29. novembra 1951, ko so se lovci podali na način lova, ki je bil za marsikoga nekaj novega in že prvi pogon je poleg druženja največ pomenil v smislu izobraževanja lovcev. "Lovina - plen je že od začetka drugotnega pomena", pojasnjuje Stane Gabrijel, tajnik Zveze lovskih družin Novo mesto in avtor zbornika Frata kliče in nas vabi: "Lovci so spoznavali organiziran skupni lov, nove izraze in običaje, stvari ki večini takrat še niso bile znane. Današnja srečanja so podobna. Lovci sicer dobro poznajo pravila skupnega lova in tradicije, vseeno pa so takšna množična srečanja zelo dobra zaradi deljenja izkušenj, novih znanj in mnogih lovskih zgodb.”

Pred odhodom v lovišče so se lovci razdelili med poganjalce in "štantarje" - tiste ki bodo v gozdu na mestu čakali na morebitno divjad, ki bi se umikala goničem med prečesavanjem terena. Lovci so v gozdu ostali približno dve uri - tisti na stojiščih so v hladnem zraku postopali na mestu, goniči pa prehodili par dolin in se pri tem ustavljali pri posameznih štantarjih, s katerimi so potem preučevali kakšne sledi in izmenjavali vtise. Večlovcev je videlo par srn , eden celo košuto, nekateri pa so menda slišali strel. Ko so se lovci zbrali na gozdni poti, se je že razširila novica, da je v skupini lovcev na drugi strani lovišča nekdo uplenil divjega prašiča.

Po vrnitvi k lovskemu domu in kakšne pol ure klepeta in izmenjav še svežih izkušenj, so pripeljali uplenjeno divjo svinjo lanščakinjo, torej iz lanskega legla. Po lovski tradiciji so jo polegli na desni bok s pogledom proti lovišču, na njen levi bok pa so položili smrekovo vejico, simbol pravičnega lova. Lovci so se ob uplenjeni lovini zbrali v zboru, kjer je uplenitelj Jože Novak z Mirne prejel drugi vršiček smrekove veje, ki pa je sodil na desno stran njegovega lovskega klobuka. "Plen nikakor ni glavna stvar pri lovu, mogoče je skoraj nujno zlo. Zagledal sem svinjo, ki je tekla skozi gozd, pomeril in sprožil - v njeni smeri je bilo več lovcev, zato sem vedel da jo bo nekdo uplenil in pomislil sem, zakaj pa ne bi bil to jaz", pove Jože, ki je na letošnji Frati ujel svojega prvega prašiča: "Na trofeje in ulov ne dam veliko, največ mi pomeni družba in gibanje, življenje v naravi," zaključi lovec, ki je svinjo zadel s pravim učbeniškim strelom za levo sprednjo lopatico, tako da je padla v ognju - bila mrtva na mestu. Jože se je na tokratni Frati zapisal kot edini uplenitelj, kar mu je prineslo veliko lovskega blagora in tudi malo zavisti s strani tovarišev.

Sečnja

Sekači v Kočevskem Rogu za vleko podrtih dreves uporabljajo posebne gozdarske traktorje. Eden večjih je Hittnerjev EcoTrac 120V, več kot sedemtonski stroj z dobrimi sedmimi metri dolžine. Poganja za 180 konjski Deutz motor s šestimi litri in pol prostornine. Opremljen je z ogrevano kabino, dvema vitloma in dvema odrivnima deskama.

Vitla sta nadzorovana neodvisno preko komand v kabini ali brezžično z daljinskim upravljalnikom, pripetim za pasom traktorista. 80 kN močna vitla še ne pomenita enostavnega spravila lesa. Debla, ki se jih s sedemdesetmetrsko jeklenico iz gozda vlači do traktorja na vlaki, ovirajo druga drevesa in skale. Pri delu traktoristi pogosto izgubljajo živce, saj se morajo včasih prebijati prav mimo vsake skale. Včasih pomaga že uporaba vse moči vitla, ponavadi pa je treba jeklenico speljati prečno skozi zanko na drugi jeklenici, da se tako sprosti zataknjeno deblo. Predolgo vztrajanje zgolj pri uporabi moči lahko strga jeklenico, da ta kot elastika udari okrog sebe. Fantje ob traktorju se njene moči dobro zavedajo, zato se vedno umaknjejo na varno mesto, vendar si kljub temu ob značilnem poskakovanju traktorja pri skrajnih močeh z roko zakrijejo obraz in se sklonijo.

Padla drevesa je potrebno oklestiti. Bukve in hrasti so pri tem nekoliko manj zahtevni, saj so veje razporejene bolj redko. Iglavci pa zahtevajo obžagovanje po celotnem obsegu debla in po celotni dolžini, smolnat les pa še dodatno obremenjuje žago in maši hladilne reže njenega motorja.

Pri podiranju dreves je smer padca precej predvidljiva. Pri smrekah in jelkah je smer skoraj popolnoma stvar odločitve sekača, medtem ko znajo biti listavci še kako nepredvidljivi. Ukrivljena debla, strm teren in neenakomerno razporejene veje včasih predstavljajo pravi izziv. Tri bukve, zraščene do metra in pol višine predstavljajo nevarnost. Tudi če bi bila debla idealne oblike, bi lahko ob padanju razpadla in padla vsako v svojo smer. Drevo je nekoliko viselo proti koči in ograji ob poseki in delavci si niso mogli privoščiti napake. Okrog debla so pripeli jeklenico in jo s palicami dvignili kar se da visoko. Med žaganjem je traktorist počasi napenjal jeklenico v pravo smer, ko pa je drevo začelo padati, je traktor pognal z vso močjo in bukve so padle na pravo mesto.

9. Gostilna in hotel Grmada, Trebnje

Leta 1930 je bil v Trebnjem zgrajen hotel Grmada. Zgodba o odločitvi za hotel je zanimiva - Ignac Bukovec, nekakšen lokalni veleposestnik je želel odpreti lastno gostilno (prej je imel eno v najemu), ker pa je bilo v Trebnjem takrat že enajst oštarij, je lahko svojo idejo o gostilni uresničil samo preko hotela.
V pritličju je bila gostilna, v prvem nadstropju stanovanje lastnikov, v drugem nadstropju pa pet hotelskih sob in skupna kopalnica in stranišče. Kakor se zdaj zdi nerealno, je bil hotel namenjen turistom - največ iz Ljubljane in Dunaja. Ti so prihajali poleti v Trebnje, ki je takrat imelo precej veliko kopališče na reki Temenici, kjer pa danes razen nekoliko večjega okljuka reke ni več sledov o kopališču.

V sklopu Grmade je bilo veliko objektov - glavna stavba je na levi sliki v ozadju, spredaj pa so v vrsti bile ledenica, kleti, drvarnica in celo hotelska oziroma gostilniška pekarna (ki je danes zazidana). Na drugi, desni strani dolgega dvorišča pa kostanj iz leta 1939, vinska klet, skladišča in hlevi.



Po vojni je bil hotel nacionaliziran in kmalu zaprt, ostala je zgolj gostilna v pritličju. Ta je v naslednjih desetletjih izmenjavala lastnike, konec devetdesetih pa so jo na hitro zaprli in v njej pustili celotno opremo tako v kuhinji in jedilnici kot tudi za šankom. Na steni je celo tabla in s kredo napisan cenik malice zadnjega dne gostilne - pasulj za 450 tolarjev in dušena govedina s širokimi rezanci in solato za 500. Še par utrinkov s cenika leta 1998 - čaj 120, kava 90, malice od 450 do 550 SIT. Veliko pivo pa za prijetnih 250.


Hotelske sobe so bili majhni mansardni prostori, ogrevani z visokimi pečmi. Na koncu hodnika je bila na levi kopalnica, dvoje izmed vrat pa vodijo na podstrešje, kjer se še vedno najde marsikaj zanimivega. V eni izmed sob je tako še vedno gostilniška "marjanca" v precej dobrem stanju.
Zadnjih deset let se konstantno govori o začetku obnove oziroma rušenju, ampak očitno ne bo nič iz tega in bo Grmada kar sama počasi propadla.