60. vzorna brakada Frata

Po ozkem, komaj prehodnem pasu se skozi zimski gozd prebija v zeleno oblečena postava, nekje spredaj pa hiti majhen rjav pes. Mimo lovca je pred kratkim stekla sivorjava srna in čeprav je gozd na videz sicer tih in prazen, v hribu kliče lovski rog zato lovec ve, da so njegovi tovariši blizu.

Lovska družina Veliki Gaber je minulo soboto organizirala že šestdeseti skupni lov oziroma vzorna brakada Frata. Lov je poimenovan po nekdanji logarski koči v hribih med Mirno Pečjo in Prečno pri Novem mestu. Frata, jasa sredi gozda je bila že v 19. stoletju namenjena bivanju logarjev Auerspergovih gozdov, med drugo svetovno vojno pa je bila središče in varno zavetje partizanov vse do italijanske ofenzive leta 1942, ko je bila požgana. Po vojni je bila obnovljena kot Partizanski dom, po združitvi Lovskih podzvez Trebnje in Novo mesto pa se je rodila ideja o organiziranem skupinskem lovu v gozdovih Brezove Rebri, pod katero leži Frata.

Prva brakada je sledila ustanovitvi Lovske zveze Novo mesto in praznovanju republiškega praznika 29. novembra 1951, ko so se lovci podali na način lova, ki je bil za marsikoga nekaj novega in že prvi pogon je poleg druženja največ pomenil v smislu izobraževanja lovcev. "Lovina - plen je že od začetka drugotnega pomena", pojasnjuje Stane Gabrijel, tajnik Zveze lovskih družin Novo mesto in avtor zbornika Frata kliče in nas vabi: "Lovci so spoznavali organiziran skupni lov, nove izraze in običaje, stvari ki večini takrat še niso bile znane. Današnja srečanja so podobna. Lovci sicer dobro poznajo pravila skupnega lova in tradicije, vseeno pa so takšna množična srečanja zelo dobra zaradi deljenja izkušenj, novih znanj in mnogih lovskih zgodb.”

Pred odhodom v lovišče so se lovci razdelili med poganjalce in "štantarje" - tiste ki bodo v gozdu na mestu čakali na morebitno divjad, ki bi se umikala goničem med prečesavanjem terena. Lovci so v gozdu ostali približno dve uri - tisti na stojiščih so v hladnem zraku postopali na mestu, goniči pa prehodili par dolin in se pri tem ustavljali pri posameznih štantarjih, s katerimi so potem preučevali kakšne sledi in izmenjavali vtise. Večlovcev je videlo par srn , eden celo košuto, nekateri pa so menda slišali strel. Ko so se lovci zbrali na gozdni poti, se je že razširila novica, da je v skupini lovcev na drugi strani lovišča nekdo uplenil divjega prašiča.

Po vrnitvi k lovskemu domu in kakšne pol ure klepeta in izmenjav še svežih izkušenj, so pripeljali uplenjeno divjo svinjo lanščakinjo, torej iz lanskega legla. Po lovski tradiciji so jo polegli na desni bok s pogledom proti lovišču, na njen levi bok pa so položili smrekovo vejico, simbol pravičnega lova. Lovci so se ob uplenjeni lovini zbrali v zboru, kjer je uplenitelj Jože Novak z Mirne prejel drugi vršiček smrekove veje, ki pa je sodil na desno stran njegovega lovskega klobuka. "Plen nikakor ni glavna stvar pri lovu, mogoče je skoraj nujno zlo. Zagledal sem svinjo, ki je tekla skozi gozd, pomeril in sprožil - v njeni smeri je bilo več lovcev, zato sem vedel da jo bo nekdo uplenil in pomislil sem, zakaj pa ne bi bil to jaz", pove Jože, ki je na letošnji Frati ujel svojega prvega prašiča: "Na trofeje in ulov ne dam veliko, največ mi pomeni družba in gibanje, življenje v naravi," zaključi lovec, ki je svinjo zadel s pravim učbeniškim strelom za levo sprednjo lopatico, tako da je padla v ognju - bila mrtva na mestu. Jože se je na tokratni Frati zapisal kot edini uplenitelj, kar mu je prineslo veliko lovskega blagora in tudi malo zavisti s strani tovarišev.