Reka Krka je bila svoj čas zaradi mnogih lehnjakovih pragov v zgornjem toku odličen prostor za mnoge mline. Zgolj v Žužemberku je nekoč delovalo kar pet mlinov, zaradi ogromnega zaledja kmetov pa ni v najboljših časih nikomur primanjkovalo dela. Kakšnih petsto metrov nad Žužemberškim mostom so se ne enem mestu stiskali trije mlinarji - Vehovec in Zajc na levem, Rojc pa na desnem bregu Krke. Da pa mlinarstvu ne kaže najbolje, se je začelo kazati že na začetku 20. stoletja. Gospodarska kriza in vojni sta načeli trdnost obrti, v sedemdesetih letih pa se je začel konec mlinarstva na Krki. Nova delovna mesta (obrat Iskre v Žužemberku, Novoles v Straži pri Novem mestu, boljši avtobusni prevozi) so vplivala na delež pravih kmetov v Suhi krajini in okolici. Mlinarstvo, življenjsko odvisno od poljedelstva, je v začetku osemdesetih let dokončno umrlo.
Rojčev (po domače Tómažev) mlin je obratoval v mogočni zgradbi stari približno dvesto let, v kateri danes živi le še Francelj Rojc, eden izmed treh mlinarjevih sinov. V mlinu je še vedno večina strojev, ki kljub desetletjem dela in vlažnemu zraku ne kažejo svojih let. Mlin je bil posodobljen v začetku petdesetih let, ko so se tradicionalni mlinski kamni zamenjali z valji, ki so omogočali neprimerno večjo kapaciteto mletja, pri tem pa so potrebovali manj pomoči mlinarja ali njegovih sodelavcev.
Francelj je kot mladenič še pomagal pri delu v mlinu, ko pa se je leta 1982 vrnil iz vojske, pa so mlinska kolesa že ustavili. Na statičnost mlina morda najbolj opozorijo zvoki. Ko stojiš med ogromnimi lesenimi stroji, slišiš bučanje reke, ki se preliva čez številne naravne jezove na tem delu - zvok, ki so ga mlinarji, navajeni ropota valjev ali mlinskih kamnov tako redko slišali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar