21. Kozlarjeva gošča, Barje

Spomenik žrtvam Kozlarjeve gošče je izropan in zapuščen že od leta 2005. Po drugi svetovni vojni je bil postavljen v spomin skoraj sto umorjenim civilistom, ki so jih v tem gozdu med vojno potolkli barjanski pripadniki belogardistične organizacije Črna roka. Do prve svetovne vojne je bil gozd v lasti graščaka Kozlarja z gradu Ortnek, sicer tudi lastnika pivovarne Union. V Gošči je civiliste s koli, lopatami in krampi med vojno pobijalo dvanajst apostolov pod vodstvom Franca Fraklja, ki si je nadel biblično ime Peter Skalar. Jože Vidic v svoji knjig Po sledovih Črne roke Fraklja predstavlja kot verskega fanatika, ki se je imel za nekakšnega križarja, ki v božjem imenu pobija otroke, ženske in starce da tako obrani vero in slovensko kulturo. Maskirani apostoli so se večinoma izživljali nad družinami partizanov, Frakelj pa jim je med zaslišanji pogosto bral iz Svetega pisma, sploh del Stare zaveze ki govori o maščevanju in pobijanju nevernikov (4 Mz 31)

Spominsko obeležje je bilo ob postavitvi v precej drugačnem stanju kot danes. Stalo je sredi čistine; za njegovim hrbtom ni bilo še nobenih dreves, ograjeno pa je bilo tudi z ograjo. Na srednjem betonskem stebru je stala kovinska peterokraka zvezda, pod njo nekakšna trnova krona in kratica "OF", železno srce in še zadnji napis "KOT ŽRTVE STE PADLI". Danes pa le še sledovi originalnih elementov, pozabljen žalni venec lovske družine Tomišelj, drevesa, grmovje, smeti in kondomi.

Po vojni je Frakelj z apostoli pobegnil na Koroško. Maja 1945 so v Jugoslavijo vrnili več kot polovico njegovih sodelavcev, on pa je s sestro pobegnil v Italijo kjer je končal v zavezniškem taborišču. Le nekaj dni pred objavo njegove tiralice je zbežal v Toronto, kjer je bil nato pod imenom Peter Markis dolga leta zaposlen kot vodja slovenske banke. Umrl je med postopkom za izročitev.

Blaž Krže, podpredsednik Federacije zvez za lovstvo in varstvo divjadi v EU

Blaž Krže je lovec z velikim srcem, med lovci pa velja za pravo legendo. Ljubi naravo, živali in lov, hkrati pa priznava, da je v njegovem srcu prostor tudi za tiste, ki lovu nasprotujejo. Med pripovedovanjem se zatopi v svoje misli, lovske izkušnje ga vodijo iz teme v temo, a hkrati ostaja trdno na tleh. Je avtor večih strokovnih člankov in knjig o divjadi in lovu ter starešina Lovske družine Mirna, poleg tega pa je tudi eden izmed podpredsednikov zveze lovskih družin znotraj Evropske unije, dolga leta je bil tudi predstojnik strokovnih služb Lovske zveze Slovenije in upravnik dveh lovišč. V domačem lovišču ga vedno spremlja tudi psica Jola, ki jo je pred sedmimi leti rešil iz nečloveških razmer pesjaka hrvaškega preprodajalca psov.

Vedno govorimo o spreminjanju odnosa javnosti do lova. Kako pa je z odnosom lovca do lova? Se njegov odnos do lova spreminja?

„Bi rekel, da nisem posebno spremenil odnosa. Vsekakor pa nisem zadovoljen s tem kar se dogaja in izgleda, da je to povezano s spreminjanjem odnosov med ljudmi. Včasih se znajdem v kakšni družbi lovcev in razmišljam... Pogled na lovce v Evropi se spreminja in vedno težje je braniti lovstvo. Srečujem se z ljudmi iz vse Evrope, ki mi povedo kako je v nekaterih državah večinski del strašno proti lovcev, brez da bi natančno vedeli kaj lov danes sploh je.“


Ampak med sedmimi milijoni lovcev v Evropski uniji najdemo takšne in drugačne ljudi in prav tako načine lova?

„Saj v bistvu na tihem podpiram nasprotnike lova. Lov v oborah, kruti pogoni v Španiji in spuščanje fazanov pred puške, kar se dogaja tudi pri nas,... Tega ne moreš nikjer javno utemeljevati, to nikjer ne zdrži argumentov. In vse to daje lovstvu neko podobo, torej tako dobre kot slabe stvari. Tako da je danes biti lovec v nekaterih državah v bistvu nekaj, kar skušajo ljudje prikrit. Tudi pri nas. Na podeželju, v ruralnem okolju pa ljudje vedo, da brez lova zares ne gre. Razmere v naravi so se bistveno spremenile. Nekaterih vrst divjadi je danes bistveno več, plenilcev pa v večini Evrope praktično ni ali so le za vzorec. To pomeni, da nekdo mora posegati v naravni stalež divjadi.“

Kako hitro se sploh spreminjajo populacije divjadi?

"Pred stotimi leti je bilo nekatere divjadi neprimerno manj. Sploh srnjad je ena takšnih vrst, pa tudi druga parkljasta divjad, plenilcev pa kot sem rekel ni. V kroniki veleposestnika Auersperga, ki je v originalu ohranjena na Dunaju berem o divjadi. V svojih rokah je imel gozdarstvo, kmetijstvo in lovstvo na kar sto tisoč hektarih, pa je bila srnjad vseeno zelo redka. Na vseh posestih jih v dvajsetih letih mogoče niso uplenili niti sto. Podobno je bilo v nekaterih naših loviščih še pred drugo svetovno vojno – če se je kje pojavila srnjad, je bilo to prava redkost."

Poleg vsakega posameznega lovca k sliki lova verjetno nekaj dodajo tudi promocijske akcije Lovske zveze Slovenije?

„Seveda, a menim da ne dovolj. Izobraževanje javnosti je izjemno pomembno in nerad gledam, kako se na tem področju ne naredi dovolj. Večina lovcev samo govori o tem, kaj bi se moralo storiti. Zato pomagam sam. Letos sem se tega preko sobotne izdaje Dnevnika lotil dvakrat. Enkrat sem povzel, da je medvedov manj kot mislimo, ker jih je dejansko mnogo manj kot nekateri vpijejo, drugič pa sem razložil, da se srnjih ali drugih mladičev divjadi v naravi ne dotikamo in jih pustimo, saj je mati verjetno v bližini. Jaz sem napisal, časopis je objavil in mogoče je bilo narejeno vsaj nekaj dobrega. Takih opozoril je premalo.“

Zagotovo je takšen nekonflikten pristop bolje sprejet kot golo osredotočanje na pomen lova?

„Drži, predvsem pa je pri nas velik problem zaupanje v lovce. Ne samo med laiki, tudi sicer ni nekega zaupanja. Z lovom sta se pred ukinitvijo Ministrstva za okolje in prostor ukvarjali dve ministrstvi, okoljsko in kmetijsko, letni načrti odvzema pa nastajajo na Zavodu za gozdove. Žalosti me to nezaupanje, saj ne vem od kod prihaja. Pri nas ni bilo nikoli bojazni, da bi kakšna vrsta izginila. Lovci smo sami, na lastno pobudo leta 1980 zaščitili gozdne kure, leta 1973 pa risa. To so bili časi, ko se državi še sanjalo ni o takšnih zadevah in naše delo je takrat izpadlo kot nenavadno.“

Je bilo ob vašem prihodu na lovsko zvezo drugače?

„Na zvezo sem prišel leta 1963. Takrat smo izdajali zelo kvalitetne letne publikacije s podatki. Ocene populacije, odstrel, pogin. Lovska statistika so natančno sešteti nenatančni podatki, to drži. Ne glede na to, da populacije ni možno natančno prešteti, pa so jasne ocene in iz njih se lahko ugotovi trende v gibanju števila neke vrste divjadi. Imeli smo tako imenovano lovsko leto, ko smo načrtovanje odstrela za naslednje leto začeli šele spomladi, po koncu zime. Ta je vedno bila in še vedno je odločilen dejavnik za populacijo divjadi, ko šibke živali pogosto zaradi mraza in pomanjkanja hrane ne preživijo zime. Tega ne more izračunati noben računalnik, to spoznajo le ljudje na terenu. Če je bila zima huda, smo pri načrtih stopili korak nazaj. Sedaj pa so priprave oziroma načrtovanje odstrela pri nas vezane na koledarsko leto, čeprav imajo številne države še vedno lovsko leto.“

V LZS ste bili zaposleni vse do odhoda v pokoj in ste torej bili priča marsikateri spremembi?

"Ko je tisti nesrečni zakon v devetdesetih letih lovcem čez noč iz rok vzel načrtovanje odstrela, se je vse spremenilo. LZS je tako postala samo izvajalec načrtov, ki jih določa nekdo drug. Lovec je še vedno tisti, ki nosi odgovornost, pri načrtu pa lahko poda samo neobvezajoče mnenje. In tukaj nastane problem – načrti so vsiljeni, nad lovci visi grožnja sankcij zaradi neizpolnitve plana in jasno je, da zavore popuščajo. Tu nismo niti na mestu, tu nazadujemo, gremo nazaj.“

Nekoč ste rekli, da se besede odstrel radi izogibate?

„V vseh svojih desetletjih lovstva, ki sem jih preživel v gozdu, pri pisanju strokovnih knjig in profesionalnem delu v Lovski zvezi Slovenije sem se v stikih z javnostjo naučil izogibati besed odstrel, uplen, smrt, celo lov. Čim starejši si, težje ustreliš. Vendar nekdo mora. Težko je nekoga prepričati, da si ljubitelj narave in divjadi, hkrati pa razpolagaš z njenim življenjem. To je težko razumeti, tudi sam po strelu še dolgo čutim grenkobo. Javnost mora sprejeti dejavnost LZS kot nekaj, kar je v splošnem interesu, kot napore za ohranjanje naravnega ravnovesja, ne pa da nas morda vidijo s preživelim stereotipom kot druščino, ki se zabava s streljanjem in se nato napije. Je res, da lovce sestavljajo ljudje iz krvi in mesa, s takšnimi in drugačnimi lastnostmi, vendar se je v zadnjih letih tudi to temeljito spremenilo. In to moramo s poudarkom na strokovnem pristopu še bolj negovati.“

Sanitarna sečnja na Grajskem griču

Na Ljubljanskem gradu te dni poteka sanitarna sečnja približno 140 dreves. Gre za običajno vzdrževanje gozda - Zavod za gozdove je odkazal predvsem suho, poškodovano in bolno drevje. Na občinskem razpisu je približno 35 000 € (brez drevoreda) vreden projekt prevzelo podjetje Tisa d.o.o., katerega delavci bodo do konca meseca odprli pogled na grad, obnovilo pa se bo tudi drevored robinij pred gradom.

Zahteven teren grajskega griča predstavlja mnogo težav. Ob izjemnem naklonu, oteženemu dostopu s traktorji in izpostavljenosti spodaj ležečih hiš je vsako drevo poseben izziv - da o tem, kako jih ovirajo ozke sprehajalne poti, žive meje, škarpe in druga drevesa ne govorimo. Na nek način je ta sečnja le še eno arboristično urejanje, Grajski grič pa samo nov park, ki ga je treba urediti. Kakšnih trideset metrov pod potjo sta se Andrej in Zoran danes lotila zahtevnega gabra, ki je nevarno visel v dolino. Andrej se je nanj navezal s plezano opremo in ga v nekaj korakih precej oklestil, tako da je na koncu padlo le še glavno deblo.

Izvlek podrtih dreves je zgodba zase, pa tudi postopek s katerim nekateri delavci očitno še nimajo veliko izkušenj. Veriga je včasih narobe zapeta, nekajkrat se je celo že strgala, odbije se kakšen vogal škarpe in povozi kakšen meter žive meje, na srečo pa hujših težav glede na nemogoč teren nimajo. Razlika v gospodarjenju z gozdom na gozdarski in parkovni način pa je vidna tudi pri pospravljanju. Če se v gozdu veje ponavadi pusti ležati, na gradu tako ne gre. S traktorjem se v bistvu izvleče čimveč materiala, za preostale veje in vejice pa z grabljami poskrbijo študenti (družboslovja!).

Strojna sečnja, Uršna sela

Strojna sečnja je bila v Skandinaviji razvita za potrebe golosečnje, ko se določeno območje praktično očisti vsakega rastja. Takšni posegi so pri nas prepovedani oziroma dovoljeni le v izrednih primerih, zato ima strojna sečnja že v osnovi precej omejitev, ki pa ji očitno ne pridejo do živega, saj je uspeh takšne tehnike precejšen. V gozdu se usklajujeta dva stroja, harvester (podiralec) in forwarder (posredovalec) ki imata natančno označene poti, po katerih se lahko gibljeta.

Princip je enostaven - harvester prime odkazano drevo, ga odžaga, nato pa se po valjih drevo zapelje skozi rezalno glavo, tako da že po nekaj minutah drevo okleščeno in razžagano čaka na drugega strojnika s forwarderjem. Za vse skrbi računalnik - v kabini harvesterja je dejansko računalnik s tipkovnico in miško, priklopljen je celo tiskalnik. Ko strojnik Marko Pranjič z glavo zgrabi drevo, je takoj zabeležena njegova debelina, med razrezom pa računalnik sam ustavlja valje na določeni dolžini hloda. Beleži se število podrtih dreves, kubiki, celo zagoni in izklopi strojev se avtomatsko posredujejo v obliki SMS sporočil vodji strojne sečnje Andreju Klemencu. Kapaciteta dela je ogromna, saj par strojev v enem letu opravi delo petih ekip klasične sečnje. Delo poteka v dveh izmenah - prva ekipa začne že ob šestih zjutraj, po predaji strojev pa druga zaključi šele ob osmih zvečer, ne glede na letni čas in dolžino dneva. Pri nas pride strojna sečnja najbolj do izraza pri vetrolomu ali snegolomu, ko je delo za sekače izjemno nevarno zaradi visečih in poškodovanih dreves. Tudi po vetrolomu na Črnivcu leta 2008 so območje sanirali s strojno sečnjo in tako zagotovo preprečili marsikatero delovno nesrečo. Teh pri strojni sečnji praktično ni. Pride do kakšnih manjših urezov ali poškodb zaradi nerodnega koraka, pravih delovnih nesreč pa v GG Novo mesto oziroma v kočevski Grči, ki si z novomeščani deli stroje v petih letih dela ne beležijo.

Forwarder pobira hlode, ki jih dober strojnik na harvesterju že grobo sortira. Naložen forwarder z 8x8 pogonom ima skoraj 31 ton, a je zaradi širokih koles z gosenicami obremenitev tal presenetljivo majhna. Ker ne gre za klasičen izvlek, ampak odvažanje je podrast bistveno manj poškodovana. Tudi ta stroj je opremljen z žarometi za nočno delo, zadaj pa ima tudi kamero za vzvratno vožnjo. Se je pa menda, baje in domnevno že zgodilo, da je pri neki strojni sečnji pri nas nekdo bil preveč prepričan v opremljenost forwarderja z vzvratno kamero in je svoj avtomobil parkiral kar za prikolico. Strojnik ga pa pač ni videl.

20. Kirnova gostilna, Prekopa

Na Prekopi pri Šentjerneju stoji za kostanji skrita gostilna, nekoč znana kot Kirnova gostilna. Zgrajena je bila okoli leta 1930 in bila desetletja zbirališče domačinov, vaško središče, nekakšna avtobusna čakalnica in vmesna postaja romarjev ob kvaternicah. Vse do zaprtja leta 1982 je bila dobro obiskana in čeprav danes sameva, je Kirnova gostilna v primerjavi z drugimi zapuščenimi objekti v zelo dobrem stanju.

Po smrti lastnika sta Jožica Marija in Martin Simončič izplačala ostale dediče, da je cela parcela, gostilna in gospodarsko poslopje prišlo v njuno last. Gospa Jožica Marija je lastnikova nezakonska hči, skupaj z možem pa skrbita za Kirnova posest. Za gostilničarjevo nezakonsko hčerjo pa stoji zanimiva, a tudi žalostna zgodba. Ker lastnik z ženo ni mogel imeti otrok, se je Jožica Marija rodila v nezakonski zvezi in je živela pri svoji amteri v Šentjerneju, vseeno pa se je v mladih letih predstavljala kot "Kirnova, od Cvelbarjeve". Živela je z mamo, a sta družini živeli precej povezano. Družinski obiski čez vikend, tudi poletja je Jožica večinoma preživljala pri očetu, kjer je tudi stregla v gostilni. Takrat je tudi zaslužila dovolj denarja za prvo kolo, sicer pa na strežbo nima lepih spominov. Najraje je pomagala v kuhinji, saj je bila med strežbo izpostavljena pripombam in ogovarjanju. S strahom se spominja tudi občasnih gostilniških pretepov, kjer so bili noži in razbiti kozarci skoraj nujen rekvizit.

Pepijeva smrt je leta 1994, dvajset let po tem ko je zaprl gostilno zgodbo o Kirnovi gostilni dodatno zapletla. Jožica Marija, gostilničarjeva hči se je morala dokazati kot upravičen dedič, čeprav je vsa okolica vedela da je Kirnova. Z odkupom od ostalih dedičev je skupaj s svojim možem Martinom dosegla, da je parcela z nepremičnimami ostala v njunih rokah. Jožica Marija je z možem Martinom prekinila vzorec, v katerega pade večina kasneje zapuščenih hiš, saj sta z odkupom ostalih deležev nase vzela odgovornost za hišo. Obnovila sta streho, uredila centralno kurjavo, v pritličju je imel Martin nekaj časa pisarno, skratka rešila sta jo propada. Lastnika imata otroke, stavbe in okolica so zaenkrat dobro vzdrževane in kot pravita sama - prihodnost bo pokazala, kako naprej.