25. Slovensko pokopališče, Golovec Celje

Na južni strani celjskega Golovca leži zapuščeno pokopališče iz leta 1878. Takrat se je občina Celje ločila na mestno in okoliško in slednja je pokopališče ustanovila na celjskem severnem griču. Prvotno so se na njem pokopavali predvsem umrli iz celjskih bolnišnic in pokopališče je bilo znano pod imenom Črni les. Ob naraščajočih mednacionalnih trenjih so Nemci za svoje poslednje počivališče bolj izbirali pokopališče občine Celje - mesto ob današnji Mirni poti, ki je imelo značilen nemški značaj. Nasprotno so Slovenci bili bolj naklonjeni pokopališču na Golovcu in prijelo se ga je ime Slovensko pokopališče.

Med približno tisoč grobovi se le še na redkih najde kakšno ugaslo svečo, ki jo predvsem okrog prvega novembra še prižge kakšen obiskovalec. Grobovi, ki so razporejeni v terasah so sicer zaraščeni, spomeniki prevrnjeni in polomljeni, nekatere družinske grobnice celo odprte.

Še vedno se najde grobove pomembnih Celjanov, ki pa niso bili pomembni zgolj za lokalno skupnost. Poslanci, ministri, narodni voditelji, tudi deželni poslanec, predsednik Narodnega sveta in prvi celjski župan dr. Jurij Hrašovec. Grobnico, v kateri je pokopan narodni voditelj dr. Josip Sernec je v središču krasil njegov doprsni Bernekerjev kip, a je od njega je ostal le torzo pod bližnjim grmom. Na pokopališču sta sicer še dve Bernekerjevi deli.

Zadnji zemeljski pokop na pokopališču je bil opravljen marca 1951, v grobnico pa v začetku osemdesetih. Že v petdesetih letih je bil izdan prvi sklep o ukinitvi pokopališča, ki pa je bila z novim odlokom zamaknjena za deset let, dejansko pa je do ukinitve prišlo šele v osemdesetih letih. Pokopališče naj bi postalo spominski park, kjer bi ohranili pomembnejše grobove, ostale pa zasuli oziroma premestili na mestno pokopališče. Skoraj trideset let kasneje pa pokopališče še naprej propada.

24. Zaklonišča v Cirju, Javor

Hribi okrog vasi Pance in Javor so bili po drugi svetovni vojni izbrani kot mesto bodočega kompleksa podzemnih zaklonišč jugoslovanske politične elite. Rovi pred vasjo Javor zato niso edini takšen objekt v okolici, so pa zagotovo največji in najbolje ohranjeni. Primerljivi so celo s tistimi v Kočevski Reki in Gotenici, saj jih sestavlja več kot 500 metrov hodnikov in več dvoran na dobrih 2000 kvadratnih metrih površine.

Betonski hodniki so širši od dveh metrov in visoki približno tri metre. Poškodb tudi po več kot petdesetih letih praktično ni, bolj izrazita vlaga je le v določenih dvoranah. Kompleks se s svežim zrakom oskrbuje preko treh zračnikov, zaradi česar bi bila v dokončanem objektu možna tudi namestitev agregata in celo dolgotrajno bivanje.

Dvorane so si precej podobne, a se razlikujejo po velikosti. Največja je širša od sedmih metrov in dolga skoraj petdeset metrov. Izstopa manjša dvorana z ravnim stropom in lesenimi tlemi, ki je bila verjetno predvidena za bivalne prostore.

Pred desetimi leti so bila zaklonišča za obisk dokaj neprijetna - na tleh mnoge luknje, smeti, ostanki nabojev, dimnih bomb in petard. Rove so očitno odkrili navdušenci nad airsoftom, saj so sedaj luknje pokrite z deskami, hodniki označeni s puščicami proti izhodu, količina smeti pa nekako stagnira. Zaklonišča so izkopali v letih okrog 1950, območje je bilo razumljivo zastraženo, gibanje pa omejeno.

23. Janežičeva domačija, Stara vas - Bizeljsko

Janežičeva domačija je bila včasih del posestva Jožeta Janežiča, ki si je v okolici Bizeljskega lastil več kot 180 hektarjev zemljišč. Na njih je stalo več bivalnih objektov, med drugim tudi od domačije par sto metrov oddaljena vila, ki je danes znana predvsem kot Isteničeva Hiša penin. Z nacionalizacijo je Janežič izgubil večino svojih posesti in objekti so bolj ali manj propadali. Po letu 1990 je Janežič, ki danes živi v Nemčiji večji del vrnjene posesti prodal, čeprav se še vedno redno vrača v Slovenijo.

V sklopu domačije so bili še trije hlevi, sadovnjak s parkom in sprehajalnimi potmi, vinograd in manjši objekt v katerem je bival oskrbnik. Ohranila se je le glavna stavba in en hlev, v katerem so novi lastniki našli še vedno vozen voz, s katerim so prejšnji lastniki hodili izključno na lov. Pred dvajsetimi leti so v hiši občasno še živeli delavci, potem pa se je začelo zaraščanje, zamakanje in propadanje.

22. RTC Jasnica, Gornje Ložine

Rekreacijsko turistični center Jasnica oziroma Gostilna Kovač je bila zapuščena ne tako dolgo nazaj, šele konec leta 2007. Skoraj 1300 kvadratnih metrov velik kompleks poslopij je tako ali drugače izropan - večina pohištva je bilo pobranega, prav tako okna, vrata, grelniki, kopalniška in kuhinjska oprema, celo električna napeljava. Za dodatek je parcela še pod šestimi hipotekami.

Prvotno je bila stavba v lasti Notranjega ministrstva oziroma vadbeni center posebne enote policije - Trenažni center UDBE in Policije Jasnica. Po osamosvojitvi je objekt menjal več lastnikov in bil šele leta 2005 denacionaliziran in prenovljen. Februarja 2008 je gostilničar objekte prodal in lastnik je postalo nepremičninsko podjetje M.L. Immobilien-group GMBH iz Beljaka.

V RTC Jasnica so se pogosto organizirala razna predavanja in poslovna srečanja, šole v naravi, obletnice, manjše prireditve. Jasnica je bila pogosto tudi izhodišče za različne športne aktivnosti - v okolici leži nekaj gnilih tabel z vrisanimi pohodnimi potmi in turistično karto, ponujali pa so tudi rafting na Kolpi, gorsko kolesarjenje, ribolov in podobno. Motel je bil v kočevski regiji precej močan tudi v smislu ponudbe ležišč, saj je premogel 76 postelj.

Te so danes popolnoma izropane, prav tako kuhinja in jedilnica za 200 gostov. Sprehajanje po sobah samo po sebi ne pušča nič drugačnega občutka kot kakšen drug zapuščen podoben objekt. Ponavadi pa do teh prostorov ni nobene časovne relacije - živeli so v drugem času in bili namenjeni nekim drugim ljudem. Štiri leta, kolikor je preteklo med koncem gostilne Kovač in danes pa delujejo drugače. Po tleh ni časopisov in koledarjev z že pozabljenimi letnicami in seznamov zaposlenih, ki bi do danes že zdavnaj ostareli. Koledar ima letnico 2007, kontaktni podatki imajo pripisan elektronski naslov, prah je zaprašil ostanke kozarcev modernih oblik. Nenaravno in tuje.

21. Kozlarjeva gošča, Barje

Spomenik žrtvam Kozlarjeve gošče je izropan in zapuščen že od leta 2005. Po drugi svetovni vojni je bil postavljen v spomin skoraj sto umorjenim civilistom, ki so jih v tem gozdu med vojno potolkli barjanski pripadniki belogardistične organizacije Črna roka. Do prve svetovne vojne je bil gozd v lasti graščaka Kozlarja z gradu Ortnek, sicer tudi lastnika pivovarne Union. V Gošči je civiliste s koli, lopatami in krampi med vojno pobijalo dvanajst apostolov pod vodstvom Franca Fraklja, ki si je nadel biblično ime Peter Skalar. Jože Vidic v svoji knjig Po sledovih Črne roke Fraklja predstavlja kot verskega fanatika, ki se je imel za nekakšnega križarja, ki v božjem imenu pobija otroke, ženske in starce da tako obrani vero in slovensko kulturo. Maskirani apostoli so se večinoma izživljali nad družinami partizanov, Frakelj pa jim je med zaslišanji pogosto bral iz Svetega pisma, sploh del Stare zaveze ki govori o maščevanju in pobijanju nevernikov (4 Mz 31)

Spominsko obeležje je bilo ob postavitvi v precej drugačnem stanju kot danes. Stalo je sredi čistine; za njegovim hrbtom ni bilo še nobenih dreves, ograjeno pa je bilo tudi z ograjo. Na srednjem betonskem stebru je stala kovinska peterokraka zvezda, pod njo nekakšna trnova krona in kratica "OF", železno srce in še zadnji napis "KOT ŽRTVE STE PADLI". Danes pa le še sledovi originalnih elementov, pozabljen žalni venec lovske družine Tomišelj, drevesa, grmovje, smeti in kondomi.

Po vojni je Frakelj z apostoli pobegnil na Koroško. Maja 1945 so v Jugoslavijo vrnili več kot polovico njegovih sodelavcev, on pa je s sestro pobegnil v Italijo kjer je končal v zavezniškem taborišču. Le nekaj dni pred objavo njegove tiralice je zbežal v Toronto, kjer je bil nato pod imenom Peter Markis dolga leta zaposlen kot vodja slovenske banke. Umrl je med postopkom za izročitev.