Sanitarna sečnja na Grajskem griču

Na Ljubljanskem gradu te dni poteka sanitarna sečnja približno 140 dreves. Gre za običajno vzdrževanje gozda - Zavod za gozdove je odkazal predvsem suho, poškodovano in bolno drevje. Na občinskem razpisu je približno 35 000 € (brez drevoreda) vreden projekt prevzelo podjetje Tisa d.o.o., katerega delavci bodo do konca meseca odprli pogled na grad, obnovilo pa se bo tudi drevored robinij pred gradom.

Zahteven teren grajskega griča predstavlja mnogo težav. Ob izjemnem naklonu, oteženemu dostopu s traktorji in izpostavljenosti spodaj ležečih hiš je vsako drevo poseben izziv - da o tem, kako jih ovirajo ozke sprehajalne poti, žive meje, škarpe in druga drevesa ne govorimo. Na nek način je ta sečnja le še eno arboristično urejanje, Grajski grič pa samo nov park, ki ga je treba urediti. Kakšnih trideset metrov pod potjo sta se Andrej in Zoran danes lotila zahtevnega gabra, ki je nevarno visel v dolino. Andrej se je nanj navezal s plezano opremo in ga v nekaj korakih precej oklestil, tako da je na koncu padlo le še glavno deblo.

Izvlek podrtih dreves je zgodba zase, pa tudi postopek s katerim nekateri delavci očitno še nimajo veliko izkušenj. Veriga je včasih narobe zapeta, nekajkrat se je celo že strgala, odbije se kakšen vogal škarpe in povozi kakšen meter žive meje, na srečo pa hujših težav glede na nemogoč teren nimajo. Razlika v gospodarjenju z gozdom na gozdarski in parkovni način pa je vidna tudi pri pospravljanju. Če se v gozdu veje ponavadi pusti ležati, na gradu tako ne gre. S traktorjem se v bistvu izvleče čimveč materiala, za preostale veje in vejice pa z grabljami poskrbijo študenti (družboslovja!).

Strojna sečnja, Uršna sela

Strojna sečnja je bila v Skandinaviji razvita za potrebe golosečnje, ko se določeno območje praktično očisti vsakega rastja. Takšni posegi so pri nas prepovedani oziroma dovoljeni le v izrednih primerih, zato ima strojna sečnja že v osnovi precej omejitev, ki pa ji očitno ne pridejo do živega, saj je uspeh takšne tehnike precejšen. V gozdu se usklajujeta dva stroja, harvester (podiralec) in forwarder (posredovalec) ki imata natančno označene poti, po katerih se lahko gibljeta.

Princip je enostaven - harvester prime odkazano drevo, ga odžaga, nato pa se po valjih drevo zapelje skozi rezalno glavo, tako da že po nekaj minutah drevo okleščeno in razžagano čaka na drugega strojnika s forwarderjem. Za vse skrbi računalnik - v kabini harvesterja je dejansko računalnik s tipkovnico in miško, priklopljen je celo tiskalnik. Ko strojnik Marko Pranjič z glavo zgrabi drevo, je takoj zabeležena njegova debelina, med razrezom pa računalnik sam ustavlja valje na določeni dolžini hloda. Beleži se število podrtih dreves, kubiki, celo zagoni in izklopi strojev se avtomatsko posredujejo v obliki SMS sporočil vodji strojne sečnje Andreju Klemencu. Kapaciteta dela je ogromna, saj par strojev v enem letu opravi delo petih ekip klasične sečnje. Delo poteka v dveh izmenah - prva ekipa začne že ob šestih zjutraj, po predaji strojev pa druga zaključi šele ob osmih zvečer, ne glede na letni čas in dolžino dneva. Pri nas pride strojna sečnja najbolj do izraza pri vetrolomu ali snegolomu, ko je delo za sekače izjemno nevarno zaradi visečih in poškodovanih dreves. Tudi po vetrolomu na Črnivcu leta 2008 so območje sanirali s strojno sečnjo in tako zagotovo preprečili marsikatero delovno nesrečo. Teh pri strojni sečnji praktično ni. Pride do kakšnih manjših urezov ali poškodb zaradi nerodnega koraka, pravih delovnih nesreč pa v GG Novo mesto oziroma v kočevski Grči, ki si z novomeščani deli stroje v petih letih dela ne beležijo.

Forwarder pobira hlode, ki jih dober strojnik na harvesterju že grobo sortira. Naložen forwarder z 8x8 pogonom ima skoraj 31 ton, a je zaradi širokih koles z gosenicami obremenitev tal presenetljivo majhna. Ker ne gre za klasičen izvlek, ampak odvažanje je podrast bistveno manj poškodovana. Tudi ta stroj je opremljen z žarometi za nočno delo, zadaj pa ima tudi kamero za vzvratno vožnjo. Se je pa menda, baje in domnevno že zgodilo, da je pri neki strojni sečnji pri nas nekdo bil preveč prepričan v opremljenost forwarderja z vzvratno kamero in je svoj avtomobil parkiral kar za prikolico. Strojnik ga pa pač ni videl.

Stahovica

V gozdovih pod Veliko Planino sekata Robert Čuk in Blaž Pregelj. Teren sam po sebi sicer ni zahteven - ni strmine, ni veliko skal ali občutljivega mladega rastja. Odkazana drevesa so drobna, še najdebelejša nimajo več kot pol metra premera, ampak ta so bolj izjema. Ko pa upoštevamo več kot dva kilometra dolgo vlako, ki vodi čez zavoje, klance in celo potok, da iz hoste v bistvu vlačita drva in da na delo vsako jutro ob pol šestih kreneta iz Ajdovščine, je zadeva precej drugačna.

Od sedmih pa tja do enih ali dveh torej podirata in spravljata les, ki je po večini uporaben zgolj za drva. Blaž na dan naredi le ti ali štiri fure, ob drobnem drevju pa je jasno, da je izkupiček kubikov na koncu meseca drugačen kot pri sekačih, ki delajo v bolj bogatem gozdu. Tudi v Gozdu Ljubljana šefi zahtevajo, da se dela od sedmih do treh, a že iz vidika varnosti osemurni sekaški šiht ni najboljša zamisel. Blažev traktor je z namenom preverjanja prisotnosti na delu celo opremljen z GPS oddajnikom, vendar pa se v firmi teh podatkov na srečo poslužujejo le takrat, ko iščejo vzroke za morebitno nedoseganje norme.

Oba člana ekipe sta sicer tekmovalca v sekaških disciplinah. Robert je celo večkratni državni prvak, pred leti je v dveh disciplinah celo osvojih medalji na svetovnem prvenstvu. Na septembrskem državnem tekmovanju je osvojil prvo mesto, tako da se počasi pripravlja na svetovno prvenstvo v Belorusiji prihodnje leto. Poleg tekmovanj, sekaškega šihta in vse vožnje ob delu še študira gozdarstvo na višji strokovni šoli v Postojni.

Odpadniki

Ivo, Ante in Jure so nekdanji sekači, bosanski Hrvati. V Slovenijo so prišli kot mladeniči pred tridesetimi leti in našli delo kot sekači in traktoristi v takratnem Gozdnem gospodarstvu Kočevje. Motorne žage so danes opremljene z naprednimi antivibracijskimi sistemi, z dvema ali tremi varnostnimi zavorami, gretjem ročaja in podobnimi priboljški. Desetletja dela na surovih žagah pa so terjala davek, zato so mnogi sekači danes invalidi. Ivo, Ante in Jure imajo zaradi poškodb hrbta in rok poseben status in so kot invalidi zaposleni v kočevskem podjetju Recinko.

Pri delu si privoščijo malo bolj zmeren tempo kot kolegi z Grče, kar jim slednji skupaj s šefi včasih po malem očitajo. Topel ogenj, kakšna klobasa in malo več počitka niti niso tako neupravičeni, ko vržemo pogled na goščavo, ki jo redčijo. Zarasle nekdanje poseke je namreč treba pripraviti za nadaljno rast, pri čemer ti sekači izbirajo in podirajo mlada drevesa. Žage so skoraj ves čas pod visokimi obrati, delavci se nenehno gibljejo od drevesa do drevesa in pri tem še pazijo da jih ne podirajo ravno drug na drugega. O nedostopnosti goščave lahko se da sklepati tudi iz škafov ljubiteljskih vrtnarjev, ki jih fantje neredko najdejo tam v gozdu nad Kočevjem.

Jutro v Kočevju

Kočevje, 6:15 v ponedeljek. V Big Star Pubu se na kavi zbirajo delavci Grče. Pritožbe nad celodnevnim mrazom in vetrom, debata o mesečnih normah in podobnem. Nekaj zabavnega zmerjanja med Hrvatom in Bosancem (o šahovnici na novem traktorju in vojni, na katero se morata pripraviti), par skajenih cigaretov in čas je za odhod v gozdove nad Kočevjem, kjer se bo začel delovni dan. Ta bo trajal od sedmih do približno enih, dveh popoldne.

Pravilno odžagano drevo se odlomi v ščetini, ki deluje kot tečaj. Najprej se zažaga trikoten zasek, ki določa smer padca. Smer se da precej natančno določati, čeprav veter, ukrivljena debla in razvejanost bistveno vplivajo na zahtevnost sečnje. Primeri, ko drevo ne pade popolnoma po načrtih so zelo redki - v najtežjih pogojih, ko kaže da bo drevo padlo v popolnoma neustrezno sme, si delavci pomagajo kar z vitlom. Jeklenico privežejo čim višje na drevo, nato pa jo med žaganjem napenjajo v željeno smer. Na levi Brane s sekiro, ki jo je pred leti v gozdu ob drevesu našel sodelavec. Bila je stara in zarjavela s popolnoma preparelim ročajem. Ob upokojitvi jo je najditelj podaril sodelavcu, ko pa se je kasneje upokojil še ta, je sekiro nasledil Brane. V mrazu pred začetkom dela si je Boštjan na traktorjevi izpušni cevi grel rokavice in čelado.

Za odvijanje bobna s sedemdesetimi metri jeklenice je potrebne veliko moči, da se jo od traktorja zvleče do dreves. Vitla sta neodvisno nadzorovana z daljinskim upravljalnikom na traktoristovemu pasu. Čeprav ima vsak izmed njiju 80 kN moči, je vleka vseeno zahtevna. Drevesa se zatikajo za skale ali panje dreves in zgodi se, da se jeklenica tudi strga. Takrat udari kot elastika, njene moči pa se bojijo tudi delavci, ki se tudi umaknjeni na varna mesta ob skrajnih silah na jeklenico previdno sklanjajo in zakrivajo obraz.

Sečnja

Sekači v Kočevskem Rogu za vleko podrtih dreves uporabljajo posebne gozdarske traktorje. Eden večjih je Hittnerjev EcoTrac 120V, več kot sedemtonski stroj z dobrimi sedmimi metri dolžine. Poganja za 180 konjski Deutz motor s šestimi litri in pol prostornine. Opremljen je z ogrevano kabino, dvema vitloma in dvema odrivnima deskama.

Vitla sta nadzorovana neodvisno preko komand v kabini ali brezžično z daljinskim upravljalnikom, pripetim za pasom traktorista. 80 kN močna vitla še ne pomenita enostavnega spravila lesa. Debla, ki se jih s sedemdesetmetrsko jeklenico iz gozda vlači do traktorja na vlaki, ovirajo druga drevesa in skale. Pri delu traktoristi pogosto izgubljajo živce, saj se morajo včasih prebijati prav mimo vsake skale. Včasih pomaga že uporaba vse moči vitla, ponavadi pa je treba jeklenico speljati prečno skozi zanko na drugi jeklenici, da se tako sprosti zataknjeno deblo. Predolgo vztrajanje zgolj pri uporabi moči lahko strga jeklenico, da ta kot elastika udari okrog sebe. Fantje ob traktorju se njene moči dobro zavedajo, zato se vedno umaknjejo na varno mesto, vendar si kljub temu ob značilnem poskakovanju traktorja pri skrajnih močeh z roko zakrijejo obraz in se sklonijo.

Padla drevesa je potrebno oklestiti. Bukve in hrasti so pri tem nekoliko manj zahtevni, saj so veje razporejene bolj redko. Iglavci pa zahtevajo obžagovanje po celotnem obsegu debla in po celotni dolžini, smolnat les pa še dodatno obremenjuje žago in maši hladilne reže njenega motorja.

Pri podiranju dreves je smer padca precej predvidljiva. Pri smrekah in jelkah je smer skoraj popolnoma stvar odločitve sekača, medtem ko znajo biti listavci še kako nepredvidljivi. Ukrivljena debla, strm teren in neenakomerno razporejene veje včasih predstavljajo pravi izziv. Tri bukve, zraščene do metra in pol višine predstavljajo nevarnost. Tudi če bi bila debla idealne oblike, bi lahko ob padanju razpadla in padla vsako v svojo smer. Drevo je nekoliko viselo proti koči in ograji ob poseki in delavci si niso mogli privoščiti napake. Okrog debla so pripeli jeklenico in jo s palicami dvignili kar se da visoko. Med žaganjem je traktorist počasi napenjal jeklenico v pravo smer, ko pa je drevo začelo padati, je traktor pognal z vso močjo in bukve so padle na pravo mesto.

Poletje nad Kočevjem

Poletno delo v smrekah. Iglavci so zahtevnejši za klestenje, smola pa še dodatno paca žago. Sicer pa Franci pove, da je med delom večkrat vidi kakšnega medveda, pa tudi ris in volk sta se že pokazala. Na fotografijah se ukvarja s približno 120 letno smreko z več kot metrom premera.