Srnjak z gobastim rogovjem, LD Mirna

V lovišču LD Mirna je bil zvečer 13. maja uplenjen mlajši srnjak (uplenitelja ni na fotografiji). Imel je zelo redko anomalijo rogovja, pri kateri to nezadržno raste in se oblikuje v nekakšno gobasto tkivo. Vzrok gobastega rogovja je nepravilno hormonsko delovanje, ki je lahko posledica bolezni ali poškodbe mod srnjadi. Do te lahko pride predvsem pri neuspešnih skokih čez žice in ograje, pogosto pa so poškodbe posledica napada psa, ki začne dohitevati preganjano divjad.

Srnjak je bil telesno sicer zdrav, ga je pa deformirano rogovje zagotovo močno motilo. Poleg visoke teže je problematično tudi razraščanje čez oči ter napadi muh. Gobasto tkivo je namreč živo, prekrvavljeno. Pogosto ga napadejo muhe, posledično črvivost in vnetja, zastrupitve krvi. Ustreljeni srnjak bi tako ali drugače v mukah poginil prej kot v mesecu dni.

Uplenitelj je srnjaka odpeljal v Kranj k preparatorju, kjer bo ta pripravil doprsni ali celotni preparat. Prepariranje gobastega tkiva je precej drugačno od običajnega postopka, saj se kože na takšnem tkivu ne da odstraniti. V tkivo se injecira formalin in nekatere druge spojine, ki prepojijo tvorbo in preprečijo razpadanje. Tudi preparator pove, da so srnjaki z gobastim rogovjem izredno redki; sam se s takšno deformacijo ponavadi sreča enkrat na pet let.

Blaž Krže, podpredsednik Federacije zvez za lovstvo in varstvo divjadi v EU

Blaž Krže je lovec z velikim srcem, med lovci pa velja za pravo legendo. Ljubi naravo, živali in lov, hkrati pa priznava, da je v njegovem srcu prostor tudi za tiste, ki lovu nasprotujejo. Med pripovedovanjem se zatopi v svoje misli, lovske izkušnje ga vodijo iz teme v temo, a hkrati ostaja trdno na tleh. Je avtor večih strokovnih člankov in knjig o divjadi in lovu ter starešina Lovske družine Mirna, poleg tega pa je tudi eden izmed podpredsednikov zveze lovskih družin znotraj Evropske unije, dolga leta je bil tudi predstojnik strokovnih služb Lovske zveze Slovenije in upravnik dveh lovišč. V domačem lovišču ga vedno spremlja tudi psica Jola, ki jo je pred sedmimi leti rešil iz nečloveških razmer pesjaka hrvaškega preprodajalca psov.

Vedno govorimo o spreminjanju odnosa javnosti do lova. Kako pa je z odnosom lovca do lova? Se njegov odnos do lova spreminja?

„Bi rekel, da nisem posebno spremenil odnosa. Vsekakor pa nisem zadovoljen s tem kar se dogaja in izgleda, da je to povezano s spreminjanjem odnosov med ljudmi. Včasih se znajdem v kakšni družbi lovcev in razmišljam... Pogled na lovce v Evropi se spreminja in vedno težje je braniti lovstvo. Srečujem se z ljudmi iz vse Evrope, ki mi povedo kako je v nekaterih državah večinski del strašno proti lovcev, brez da bi natančno vedeli kaj lov danes sploh je.“


Ampak med sedmimi milijoni lovcev v Evropski uniji najdemo takšne in drugačne ljudi in prav tako načine lova?

„Saj v bistvu na tihem podpiram nasprotnike lova. Lov v oborah, kruti pogoni v Španiji in spuščanje fazanov pred puške, kar se dogaja tudi pri nas,... Tega ne moreš nikjer javno utemeljevati, to nikjer ne zdrži argumentov. In vse to daje lovstvu neko podobo, torej tako dobre kot slabe stvari. Tako da je danes biti lovec v nekaterih državah v bistvu nekaj, kar skušajo ljudje prikrit. Tudi pri nas. Na podeželju, v ruralnem okolju pa ljudje vedo, da brez lova zares ne gre. Razmere v naravi so se bistveno spremenile. Nekaterih vrst divjadi je danes bistveno več, plenilcev pa v večini Evrope praktično ni ali so le za vzorec. To pomeni, da nekdo mora posegati v naravni stalež divjadi.“

Kako hitro se sploh spreminjajo populacije divjadi?

"Pred stotimi leti je bilo nekatere divjadi neprimerno manj. Sploh srnjad je ena takšnih vrst, pa tudi druga parkljasta divjad, plenilcev pa kot sem rekel ni. V kroniki veleposestnika Auersperga, ki je v originalu ohranjena na Dunaju berem o divjadi. V svojih rokah je imel gozdarstvo, kmetijstvo in lovstvo na kar sto tisoč hektarih, pa je bila srnjad vseeno zelo redka. Na vseh posestih jih v dvajsetih letih mogoče niso uplenili niti sto. Podobno je bilo v nekaterih naših loviščih še pred drugo svetovno vojno – če se je kje pojavila srnjad, je bilo to prava redkost."

Poleg vsakega posameznega lovca k sliki lova verjetno nekaj dodajo tudi promocijske akcije Lovske zveze Slovenije?

„Seveda, a menim da ne dovolj. Izobraževanje javnosti je izjemno pomembno in nerad gledam, kako se na tem področju ne naredi dovolj. Večina lovcev samo govori o tem, kaj bi se moralo storiti. Zato pomagam sam. Letos sem se tega preko sobotne izdaje Dnevnika lotil dvakrat. Enkrat sem povzel, da je medvedov manj kot mislimo, ker jih je dejansko mnogo manj kot nekateri vpijejo, drugič pa sem razložil, da se srnjih ali drugih mladičev divjadi v naravi ne dotikamo in jih pustimo, saj je mati verjetno v bližini. Jaz sem napisal, časopis je objavil in mogoče je bilo narejeno vsaj nekaj dobrega. Takih opozoril je premalo.“

Zagotovo je takšen nekonflikten pristop bolje sprejet kot golo osredotočanje na pomen lova?

„Drži, predvsem pa je pri nas velik problem zaupanje v lovce. Ne samo med laiki, tudi sicer ni nekega zaupanja. Z lovom sta se pred ukinitvijo Ministrstva za okolje in prostor ukvarjali dve ministrstvi, okoljsko in kmetijsko, letni načrti odvzema pa nastajajo na Zavodu za gozdove. Žalosti me to nezaupanje, saj ne vem od kod prihaja. Pri nas ni bilo nikoli bojazni, da bi kakšna vrsta izginila. Lovci smo sami, na lastno pobudo leta 1980 zaščitili gozdne kure, leta 1973 pa risa. To so bili časi, ko se državi še sanjalo ni o takšnih zadevah in naše delo je takrat izpadlo kot nenavadno.“

Je bilo ob vašem prihodu na lovsko zvezo drugače?

„Na zvezo sem prišel leta 1963. Takrat smo izdajali zelo kvalitetne letne publikacije s podatki. Ocene populacije, odstrel, pogin. Lovska statistika so natančno sešteti nenatančni podatki, to drži. Ne glede na to, da populacije ni možno natančno prešteti, pa so jasne ocene in iz njih se lahko ugotovi trende v gibanju števila neke vrste divjadi. Imeli smo tako imenovano lovsko leto, ko smo načrtovanje odstrela za naslednje leto začeli šele spomladi, po koncu zime. Ta je vedno bila in še vedno je odločilen dejavnik za populacijo divjadi, ko šibke živali pogosto zaradi mraza in pomanjkanja hrane ne preživijo zime. Tega ne more izračunati noben računalnik, to spoznajo le ljudje na terenu. Če je bila zima huda, smo pri načrtih stopili korak nazaj. Sedaj pa so priprave oziroma načrtovanje odstrela pri nas vezane na koledarsko leto, čeprav imajo številne države še vedno lovsko leto.“

V LZS ste bili zaposleni vse do odhoda v pokoj in ste torej bili priča marsikateri spremembi?

"Ko je tisti nesrečni zakon v devetdesetih letih lovcem čez noč iz rok vzel načrtovanje odstrela, se je vse spremenilo. LZS je tako postala samo izvajalec načrtov, ki jih določa nekdo drug. Lovec je še vedno tisti, ki nosi odgovornost, pri načrtu pa lahko poda samo neobvezajoče mnenje. In tukaj nastane problem – načrti so vsiljeni, nad lovci visi grožnja sankcij zaradi neizpolnitve plana in jasno je, da zavore popuščajo. Tu nismo niti na mestu, tu nazadujemo, gremo nazaj.“

Nekoč ste rekli, da se besede odstrel radi izogibate?

„V vseh svojih desetletjih lovstva, ki sem jih preživel v gozdu, pri pisanju strokovnih knjig in profesionalnem delu v Lovski zvezi Slovenije sem se v stikih z javnostjo naučil izogibati besed odstrel, uplen, smrt, celo lov. Čim starejši si, težje ustreliš. Vendar nekdo mora. Težko je nekoga prepričati, da si ljubitelj narave in divjadi, hkrati pa razpolagaš z njenim življenjem. To je težko razumeti, tudi sam po strelu še dolgo čutim grenkobo. Javnost mora sprejeti dejavnost LZS kot nekaj, kar je v splošnem interesu, kot napore za ohranjanje naravnega ravnovesja, ne pa da nas morda vidijo s preživelim stereotipom kot druščino, ki se zabava s streljanjem in se nato napije. Je res, da lovce sestavljajo ljudje iz krvi in mesa, s takšnimi in drugačnimi lastnostmi, vendar se je v zadnjih letih tudi to temeljito spremenilo. In to moramo s poudarkom na strokovnem pristopu še bolj negovati.“

Puškarstvo Špendal

"Puškar brez izkušenj ni vreden nič," je počasi razlagal Aleš Špendal. V naročju mu je počivala dragocena risanica z zlatimi gravurami, za njim pa je visela trofeja jelena in dve omari z orožjem. Aleš je lastno delavnico odprl šele leta 2009, vendar pa ima skupaj že več kot 20 let izkušenj v puškarskem poslu. Do odprtja lastnega podjetja je delal v znameniti puškarni v Borovljah, kjer je tudi izvor njegovih izkušenj in znanja. "Ko delaš v firmi, delaš po njihovih zahtevah. Šele ko si sam in delaš zase, pa lahko v delo vneseš svoje ideje in zamisli."

Brez potrpežljivosti torej ne gre. Izdelovalec orožja nosi izjemno odgovornost, saj je narava orožja pač taka, da mora delovati brezhibno. Večino orodja puškarja pričakovano predstavljajo pile - od največjih do drobnih, ki so namenjene finemu oblikovanju in poliranju. V zasebnih puškarskih delavnicah se izdelki navadno delajo po naročilu ali v izjemno majhnih serijah, kjer ni avtomatizirane strojne obdelave. Delo poteka počasi in zmerno, zato so čakalne dobe za puške po naročilu praviloma precej dolge. Bolj za šalo Špendal zaupa svoj največji strah - da bi dobil preveč naročil.

Na koncu Aleš pokaže še eno izmed pušk, na katere je najbolj ponosen. Dvocevna risanica s strelnim daljnogledom Swarowski čaka svojega novega lastnika in izlete v lovišče. Na koncu pogovora o potrpežljivosti in stotinah zahtevnih delovnih ur je Aleš Špendal s statistiko zaokrožil razlago o puškarskem poslu. Naštel je vse puške, ki jih je izdelal kot samostojni puškar - na prste ene roke, pa še ima prostora.

Evropsko prvenstvo v oponašanju jelenjega rukanja

Prejšnjo soboto se je v Kostanjevici na Krki odvijalo 13. evropsko prvenstvo v oponašanju jelenjega rukanja, prvo v Sloveniji. Na morske polže, goveje rogove, gumijaste cevi in lesena rukala tekmovalci v treh disciplinah oponašajo oglašanje jelena v naravi - ob pomikanju k rukališču s tropom košut, ob privabljanju, ob odvračanju konkurenta, izzivanju in podobnim. Sodniki v izoliranih celicah ocenjujejo zvok, intonacijo in potek nastopa, kitico. Med posameznimi nastopi je ploskanje prepovedano, zaradi osamitve sodnikov pa je prepovedano tudi navijanje, glasno pogovarjanje, kaj šele zvonjenje telefona. Številka tekmovalca se izžreba v tišini, pokaže publiki, zapisnikarjem in tekmovalcem za odrom, izbranec med zidove kostanjeviškega samostana spusti hormonov polno rjovenje, po pozdravu gledalcem se umakne za oder. Sodniki iz svojih škatel dvignejo liste z oceno (1-6), potem pa je že na vrsti žreb naslednjega tekmovalca. Trikrat po 27 jelenovih rukanj s tremi rundami ploskanja in morda nekaj več kot deset izgovorjenih besed.

Iz devetih držav je prišlo 27 tekmovalcev, slovenska ekipa se je v skupnem seštevku uvrstila na drugo mesto. K rezultatu je veliko pripomogel tudi odličen nastop Klemna Šušteršiča (LD Rakitna) s tekmovalno številko 24, ki je z 69 točkami osvojil prvo mesto in na svojem prvem evropskem prvenstvu postal evropski prvak pred Čehom in Poljakom.

Sobotno prvenstvo je bilo hkrati tudi poslovilna tekma Jožeta Grila, ki je sicer kot prvi Slovenec nastopil na evropskem prvenstvu leta 2004 na Madžarskem. Sedanji trener in selektor reprezentance rukačev je pred leti osnoval prvi krog rukačev in oponašalcev druge avtohtone divjadi, ki so danes združeni v sekcijo znotraj Lovske zveze Slovenije. Na fotografiji na balkonu svojega fužinskega stanovanja, v katerem opravlja redne jutranje vadbe rukanja, občasno pa se na skupinskem treningu v stanovanju zbere tudi več kot pet oponašalcev.

Na sledi slovenskemu volku

Volk je mistična žival, katere življenje je še vedno zavito v tančico skrivnosti. Že od pradavnine predstavlja simbol svobode, divjine in neukročenega duha, po drugi strani pa nas straši skozi podobo zlobneža iz Rdeče kapice ali Volka in sedmih kozličkov. Na eni strani torej pravljična podoba, na drugi pa strah in poročila o volčjih napadih na drobnico. Vsako leto pod zobmi različnih plenilcev konča približno 1600 ovc, pa tudi par oslov, par govedi in celo kakšen konj. Večina napadov se pripisuje volku in njegovi krvoločnosti - pravo naravo te skrivnostne zveri in možnosti za soobstoj človeka in volka raziskujejo v projektu Slowolf.

Z lanskim januarjem so začeli svoje štiriletno poslanstvo, v katerem naj bi izboljšali znanje o volku v Sloveniji in zagotovili dolgoročno ohranjanje populacije in življenjskega prostora ob upoštevanju dobrega odnosa med človekom in volkom. Z genetskimi analizami iztrebkov in urina, GPS ovratnicami in vključevanjem številnih sodelavcev skušajo pri projektu najprej poiskati osnovne podatke o populaciji volka v Sloveniji, na katerih bodo nato gradili varovanje te živalske vrste.Pri tem je zbiranje podatkov bistveno, zato v prvi fazi projekta sodelujejo predvsem z lovci, ko pa bodo s časom izoblikovali zadosti znanja o volku v Sloveniji, pa se bodo bolj usmerili k rejcem drobnice in iskanju poti proti sobivanju. Ivan Kos z Biotehniške fakultete pojasnjuje, da univerzalen pristop ni primeren, zato ne obstaja ena rešitev, ki bi bila primerna za vse rejce: »Prostor je heterogen in stvari se je treba lotiti individualno. Marsikdo pravi, da bi boljše ograje preprečile napade volkov, vendar pa je treba gledati tudi na izvedljivost v praksi. Slovenske drobnice se ne da varovati z ograjami. Zakaj ne? Ker je v Sloveniji petindvajset tisoč rejcev. Če pomislimo na vloženo količino dela, energije in stroškov ter pogledamo na okoljski vpliv takšnega posega, kmalu ugotovimo da je to neučinkovito. Šele ko se pozna območja, ki so rizična se lahko začne z ukrepi na tej ravni, ko je takšno varovanje izvedljivo.« Anamarija Žagar, ki se na projektu ukvarja z izobraževanjem, postreže z zgovornimštevilom: »Po naših podatkih se 50% napadov zgodi na sedmih pašnikih."


Miha Krofel je eden glavnih strokovnjakov, ki so v projektu zadolženi za spremljanje populacije na terenu. Pohvali sodelovanje z lovci, s katerimi imajo dobre izkušnje že iz časa spremljanja medvedov: "Nekatere lovce sicer to zanima bolj, nekatere pa manj. Vendar pa smo veseli, da se za informacije zanima veliko lovcev, pa tudi sodelovati želijo. Imamo pa tudi nekaj izjemno zavzetih lovcev, ki neprestano kličejo in prosijo za novo zalogo škatlic za vzorce s terena." Sledi - pa naj gre za odtise šap, razpraskano zemljo ali iztrebke so pomemben vir informacij o volku. Z njimi se dopolnjuje tudi informacije, ki jih raziskovalci dobijo o redkih volkovih, opremljenih z biometričnimi ovratnicami. Te preko GSM signala pošiljajo podatke o aktivnosti volkov in omogočajo izjemen vpogled v obseg volčjega teritorija in način njihovega življenja. Kot zanimivost - volkulja Tina, ki so jo slowolfovci leta 2007 naključno odlovili v past za risa, je v času disperzije izven rodnega tropa odšla na pot vse do južnega roba ljubljanske obvoznice. Za konec pa še en volk, posnet marca v domačem gozdu.

Puškarstvo Šteh

Po stenah Štehove puškarske delavnice visi lovsko orožje, ob stenah so prislonjeni kosi lesa, po delovnih pultih pa stroji za obdelovanje kovine in nešteti predali. V kotu je na steni prostor za fotografije divjadi, ki so jo z domačimi puškami uplenile stranke - levinja, zebra, rjavi medved in njegov severni sorodnik bele barve, kar govori o visokih zahtevah strank. Puškarsko obrt Šteh je leta 1977 začel Milan Šteh, na njegovih temeljih pa sedaj gradi sin Klemen. Milan je bil do leta 1977 zaposlen v Teritorialni obrambi, čeprav je že kot otrok sanjal o poklicu puškarja. Kot sinu revne suhokranjske družine so bile te sanje vedno oddaljene, dokler ni nek lovec, ki je v Suho krajino prihajal na lov, pogosto pa prenočil prav pri Štehovih spodbudil njegovega očeta, da sina pošlje v puškarsko šolo. Milan je tako kot mlad fant res odšel v Ljubljano, kjer se je v puškarski delavnici izučil puškarstva.

"Leta 1977 sem začel iz nič, kot da bi gradil hišo", se spominja mojster: "Odkupil sem del kranjske puškarne in začel obrt, kasneje pa se mi je pridružil še sin, ki sedaj že več kot deset let vodi obrt, sicer pa ima še enkrat toliko delovnih izkušenj. Pred tridesetimi leti je bilo težko. Dopoldne sem sprejemal stranke, popoldne se vozil v Avstrijo po material in orodje, ponoči pa prižgal radio in se zaprl v delavnico. Zjutraj pa spet vse znova in tako vsak dan - na srečo imam to lastnost, da rad delam, pa tudi sin je takšen. Sam pa imam še vedno navado, da ne morem spati več kot dve ali tri ure na noč. Zdaj lahko ves material naročimo s hitro pošto in se ni potrebno voziti v Avstrijo, zato je časa več, ampak ponoči sem vseeno pokonci in kaj berem."

Mojstra v delavnici izdelata puške skoraj vseh znanih kalibrov in izvedb. Poleg tehničnih lastnosti pa lahko Štehove puške zelo ostro razdelimo tudi na tiste bolj delovne in tiste prestižne. Te so okrašene z zlatimi dodatki in natančno gravirane s podobami divjadi in boginje lova Diane, namenjeni pa so jim tudi najlepši kosi orehove korenine, ki se uporablja za kopita. Cene tega dragocenega lesa se začnejo pri približno 1000€ za eno puško, kvalitetni kosi, ki jih krasi pisana črnjava pa so vredni 5000€ in več. Prestižne puške so izdelane za velik, slovesen lov ob posebnih priložnostih. Njihova izdelava je zahtevna, zato so čakalne dobe za takšno orožje celo do treh let, medtem ko se manj zahtevne puške lahko izdela že v nekaj mesecih.

In kdo so najboljši lovci? "Najboljši lovci so revni ljudje. Imajo pravi občutek za naravo, živali, okolje in lov. Nekateri lovci se nasmihajo, ko rečem da moraš imeti puško rad - tudi orožje je treba spoštovati. Vsaka puška, ki jo damo v roke lovcu je izdelana po njegovih merah. Pred izdelavo izmerimo dolžino njegovih rok, velikost dlani, upoštevamo lovčevo telo in namen puške. Lovec si mora biti s puško blizu. Morata biti usklajena in namenjena drug drugemu. Tu ni rezerve."

Jamarjenje

Lov na lisice v luknjah poteka s psi jamarji. Bojeviti mali psi se spustijo globoko v lisičine, iz katerih skušajo pregnati lisico, na katero čaka lovec na površju. Jamarjenje je zato tudi med lovci pogosto tarča različnih obtožb - preveč bojevit pes se lahko spusti v boj z lisico, kar se lahko konča slabo tako za enega kot za drugega. Nepreviden lovec ne bo opazil, da psa pošilja v jazbino in psa bo pričakal jezen jazbec. Jazbeci so ena glavnih nevarnosti pri jamarjenju, saj so spretni borci, ki pred zimo tehtajo tudi čez dvajset kilogramov, njihovi zobje in dolgi kremplji pa so na smrt v jazbini obsodili marsikaterega psa.

Zdenko Mulh za lov uporablja sedemletnega Đona, nemškega lovskega terierja. Značilnost dobrega jamarja je prava mera popadljivosti in vztrajnosti. Pravi pes zna držati razdaljo med lisico in se izogiba kontaktu, medtem ko se preveč pogumen pes spusti v boj.

Velik del jamarjenja je čakanje, ko pes raziskuje podzemne love in preganja lisico. Da je ta doma, potrjuje razburjen pasji lajež, ki prihaja nekje izpod nog. Terier se ves blaten prikaže enkrat iz te, enkrat iz one luknje, a lisice ni na spregled. Po slabi uri čakanja ob lisičini z osmimi vhodi se lovec in pes odpravita naprej - do naslednjih lukenj. Đon tokrat ne pokaže posebnega zanimanja nad podzemljem, slabo očiščeni vhodi, polni listja pa zgolj potrjujejo, da je lisičina zapuščena. V spomladanskem času lisiče iščejo nove luknje - včasih se naselijo v zapuščene jazbine ali lisičine, večkrat pa jih s sprednjimi tacami izkopljejo kar same.

Med poznim vračanjem proti avtomobilu se na vrhu vzpetine dviga majhen kup. Kamen, krtina, kup zemlje? Pes in lovec skoraj sinhrono ugotovita, da ju z varne razdalje opazuje lisica, ki pa je po dveh skokih že skrita v dolini. Očitno bo počakala do julija, ko se ponovno začne lovna doba lisice.

Lovec brez puške in pes, ki ne mara zajcev

Preko na videz neskončne ravnine teče pes ptičar, ki se ne zmeni za trop srn na drugi strani polja, pa tudi poljski zajci, ki se skrivajo med peso psa ne zanimajo. Za Erosom, kratkodlakim nemškim ptičarjem skozi blatna polja koraka lovec, ki pa na svojem ramenu nima puške. Kaj torej počneta lovski pes, ki se ne zmeni za divjad in lovec brez puške?

Sredi januarja se je zaključila lovna doba fazana in race mlakarice, zadnji dan pred zaključkom lova pa sta izkoristila predsednik Slovenske zveze za sokolarstvo Roman Savič in njegov lovski tovariš Bojan Naraločnik, ki sta se na lov odpravila v bližino Beltincev. S sokolarstvom sta se začela spoznavati pred petindvajsetimi leti, ko je bilo sokolarstvo pri nas še popolnoma neznano. Ta romantična oblika lova ima v Sloveniji sicer več kot 800 let tradicije, ki pa je bila po zatonu v začetku devetnajstega stoletja skoraj pozabljena.

»Slovenski sokolarji smo prehodili zahtevno pot do trenutnega statusa, ko je lov z ujedami zakonsko dovoljen,« je povedal Roman Savič, ki ga je že kot otroka fascinirala misel na sožitje človeka in ujede, čeprav takrat za sokolarstvo sploh ni vedel: »Gre za res lep način lova, pri katerem je plen na zadnjem mestu, saj je ulov odvisen od neštetih dejavnikov,« sta razlagala lovca med pripravami na lov. Sokola sta se usedla na posebna stojala in lovca sta jima odstranila okrašeni usnjeni kapici, ki sta ju imeli ptici nameščeni med vožnjo. Šele takrat je do izraza prišla veličina živali s črnimi, rumeno obrobljenimi očmi in ostrim pogledom. Sokola sta razprla krila, kot da bi se pretegovala na svežem zraku po dolgi vožnji v avtomobilu.

Na nogah sta sokola imela kraguljčke, katerih zvok opozarja sokolarja o gibanju sokola na nebu, tako da lahko lovec s pogledom spremlja psa. Po začetnih pripravah in posvetu sta si sokolarja na levici namestila usnjeno rokavico, nanjo posadila sokola in lov se je lahko pričel. Ptičar Eros je v cik-caku prevohaval teren in iskal vonj fazanov, saj je kot lovski pes naučen da se za srne, zajce in ostalo divjad ne zmeni. Roman mu je s sokolom na roki sledil po razmočeni zemlji, zaradi katere so bili škornji kmalu dvakrat težji, hoja pa nadležno krevsanje čez blato. Prehojeni kilometri niso prinesli sreče in ko smo se po nekaj urah hoje že vračali proti našemu izhodišču, smo naredili ovinek še do krajše vrste dreves, da poskusimo srečo tam. Sonce je že skoraj zašlo in tekle so zadnje minute, ko ima sokol še dovolj svetlobe za lov, ko se je Bojanov pes med tekom nenadoma ustavil in pozorno gledal pred sabo nekam v suho travo. Sokolar je vedel, da je očitno našel fazana, ki se je skril v travo. Bojan Naraločnik je sokolu na svoji roki previdno odstranil umetelno izdelano pokrivalo, dvignil roko in ga spustil v nebo.

Kraguljčki so ob ujedinem vzpenjanju živahno cingljali, vsi ostali udeleženci pa so obstali na mestu. Pes se še vedno ni premaknil, Erosa je privezal tudi Roman in začel se je vrhunec lova s sokolom. Ta se je še vedno vzpenjal v oranžno večerno nebo in se ustavil šele približno dvesto metrov nad nami. Sokolar je še malo počakal, nato pa spodbudil psa, da je ta dvignil fazana, ki se je s sunkovitim kriljenjem začel dvigovati in se vračati nazaj v zavetje dreves. Sokol pa se je v trenutku spremenil v izstrelek in se strmoglavo spustil proti fazanu. Zaslišalo se je silovito šumenje zraka, ko je sokol razprl krila da bi zmanjšal hitrost preden je zgrabil fazana. Po zraku je zafrčalo nekaj peres, ujeda in plen pa sta bila v trenutku na tleh. Umetnost, ki jo je pokazal sokol je bila končana v nekaj sekundah. Kot je kasneje povedal Bojan, sokol svoj plen usmrti v trenutku: »V zraku zgrabi plen s kremplji za prsni koš in takoj poišče vrat ulovljene ptice, ki ga pogosto zlomi že v zraku. Ko padeta na tla, ptiču pustim da se malo pogosti na svojem ulovu, saj tako z ulovom res zadovolji svoj nagon.«

Sokolarstvo je lep, prvinski lov. Ne zahteva posebnih tehničnih pripomočkov, zahteva pa popolno uskajenost in vrhunsko izurjenost živali. Morda bi lahko celo rekli, da je sokolar pri lovu zgolj usmerjevalec, saj kot vodja lova le nadzoruje potek lova. Zato pa sta ptičar in sokol tista, ki vzajemno delujeta in na koncu skupaj uplenita ptico v tem romantičnem lovu.