Strojna sečnja, Uršna sela

Strojna sečnja je bila v Skandinaviji razvita za potrebe golosečnje, ko se določeno območje praktično očisti vsakega rastja. Takšni posegi so pri nas prepovedani oziroma dovoljeni le v izrednih primerih, zato ima strojna sečnja že v osnovi precej omejitev, ki pa ji očitno ne pridejo do živega, saj je uspeh takšne tehnike precejšen. V gozdu se usklajujeta dva stroja, harvester (podiralec) in forwarder (posredovalec) ki imata natančno označene poti, po katerih se lahko gibljeta.

Princip je enostaven - harvester prime odkazano drevo, ga odžaga, nato pa se po valjih drevo zapelje skozi rezalno glavo, tako da že po nekaj minutah drevo okleščeno in razžagano čaka na drugega strojnika s forwarderjem. Za vse skrbi računalnik - v kabini harvesterja je dejansko računalnik s tipkovnico in miško, priklopljen je celo tiskalnik. Ko strojnik Marko Pranjič z glavo zgrabi drevo, je takoj zabeležena njegova debelina, med razrezom pa računalnik sam ustavlja valje na določeni dolžini hloda. Beleži se število podrtih dreves, kubiki, celo zagoni in izklopi strojev se avtomatsko posredujejo v obliki SMS sporočil vodji strojne sečnje Andreju Klemencu. Kapaciteta dela je ogromna, saj par strojev v enem letu opravi delo petih ekip klasične sečnje. Delo poteka v dveh izmenah - prva ekipa začne že ob šestih zjutraj, po predaji strojev pa druga zaključi šele ob osmih zvečer, ne glede na letni čas in dolžino dneva. Pri nas pride strojna sečnja najbolj do izraza pri vetrolomu ali snegolomu, ko je delo za sekače izjemno nevarno zaradi visečih in poškodovanih dreves. Tudi po vetrolomu na Črnivcu leta 2008 so območje sanirali s strojno sečnjo in tako zagotovo preprečili marsikatero delovno nesrečo. Teh pri strojni sečnji praktično ni. Pride do kakšnih manjših urezov ali poškodb zaradi nerodnega koraka, pravih delovnih nesreč pa v GG Novo mesto oziroma v kočevski Grči, ki si z novomeščani deli stroje v petih letih dela ne beležijo.

Forwarder pobira hlode, ki jih dober strojnik na harvesterju že grobo sortira. Naložen forwarder z 8x8 pogonom ima skoraj 31 ton, a je zaradi širokih koles z gosenicami obremenitev tal presenetljivo majhna. Ker ne gre za klasičen izvlek, ampak odvažanje je podrast bistveno manj poškodovana. Tudi ta stroj je opremljen z žarometi za nočno delo, zadaj pa ima tudi kamero za vzvratno vožnjo. Se je pa menda, baje in domnevno že zgodilo, da je pri neki strojni sečnji pri nas nekdo bil preveč prepričan v opremljenost forwarderja z vzvratno kamero in je svoj avtomobil parkiral kar za prikolico. Strojnik ga pa pač ni videl.

20. Kirnova gostilna, Prekopa

Na Prekopi pri Šentjerneju stoji za kostanji skrita gostilna, nekoč znana kot Kirnova gostilna. Zgrajena je bila okoli leta 1930 in bila desetletja zbirališče domačinov, vaško središče, nekakšna avtobusna čakalnica in vmesna postaja romarjev ob kvaternicah. Vse do zaprtja leta 1982 je bila dobro obiskana in čeprav danes sameva, je Kirnova gostilna v primerjavi z drugimi zapuščenimi objekti v zelo dobrem stanju.

Po smrti lastnika sta Jožica Marija in Martin Simončič izplačala ostale dediče, da je cela parcela, gostilna in gospodarsko poslopje prišlo v njuno last. Gospa Jožica Marija je lastnikova nezakonska hči, skupaj z možem pa skrbita za Kirnova posest. Za gostilničarjevo nezakonsko hčerjo pa stoji zanimiva, a tudi žalostna zgodba. Ker lastnik z ženo ni mogel imeti otrok, se je Jožica Marija rodila v nezakonski zvezi in je živela pri svoji amteri v Šentjerneju, vseeno pa se je v mladih letih predstavljala kot "Kirnova, od Cvelbarjeve". Živela je z mamo, a sta družini živeli precej povezano. Družinski obiski čez vikend, tudi poletja je Jožica večinoma preživljala pri očetu, kjer je tudi stregla v gostilni. Takrat je tudi zaslužila dovolj denarja za prvo kolo, sicer pa na strežbo nima lepih spominov. Najraje je pomagala v kuhinji, saj je bila med strežbo izpostavljena pripombam in ogovarjanju. S strahom se spominja tudi občasnih gostilniških pretepov, kjer so bili noži in razbiti kozarci skoraj nujen rekvizit.

Pepijeva smrt je leta 1994, dvajset let po tem ko je zaprl gostilno zgodbo o Kirnovi gostilni dodatno zapletla. Jožica Marija, gostilničarjeva hči se je morala dokazati kot upravičen dedič, čeprav je vsa okolica vedela da je Kirnova. Z odkupom od ostalih dedičev je skupaj s svojim možem Martinom dosegla, da je parcela z nepremičnimami ostala v njunih rokah. Jožica Marija je z možem Martinom prekinila vzorec, v katerega pade večina kasneje zapuščenih hiš, saj sta z odkupom ostalih deležev nase vzela odgovornost za hišo. Obnovila sta streho, uredila centralno kurjavo, v pritličju je imel Martin nekaj časa pisarno, skratka rešila sta jo propada. Lastnika imata otroke, stavbe in okolica so zaenkrat dobro vzdrževane in kot pravita sama - prihodnost bo pokazala, kako naprej.

Stahovica

V gozdovih pod Veliko Planino sekata Robert Čuk in Blaž Pregelj. Teren sam po sebi sicer ni zahteven - ni strmine, ni veliko skal ali občutljivega mladega rastja. Odkazana drevesa so drobna, še najdebelejša nimajo več kot pol metra premera, ampak ta so bolj izjema. Ko pa upoštevamo več kot dva kilometra dolgo vlako, ki vodi čez zavoje, klance in celo potok, da iz hoste v bistvu vlačita drva in da na delo vsako jutro ob pol šestih kreneta iz Ajdovščine, je zadeva precej drugačna.

Od sedmih pa tja do enih ali dveh torej podirata in spravljata les, ki je po večini uporaben zgolj za drva. Blaž na dan naredi le ti ali štiri fure, ob drobnem drevju pa je jasno, da je izkupiček kubikov na koncu meseca drugačen kot pri sekačih, ki delajo v bolj bogatem gozdu. Tudi v Gozdu Ljubljana šefi zahtevajo, da se dela od sedmih do treh, a že iz vidika varnosti osemurni sekaški šiht ni najboljša zamisel. Blažev traktor je z namenom preverjanja prisotnosti na delu celo opremljen z GPS oddajnikom, vendar pa se v firmi teh podatkov na srečo poslužujejo le takrat, ko iščejo vzroke za morebitno nedoseganje norme.

Oba člana ekipe sta sicer tekmovalca v sekaških disciplinah. Robert je celo večkratni državni prvak, pred leti je v dveh disciplinah celo osvojih medalji na svetovnem prvenstvu. Na septembrskem državnem tekmovanju je osvojil prvo mesto, tako da se počasi pripravlja na svetovno prvenstvo v Belorusiji prihodnje leto. Poleg tekmovanj, sekaškega šihta in vse vožnje ob delu še študira gozdarstvo na višji strokovni šoli v Postojni.

Puškarstvo Špendal

"Puškar brez izkušenj ni vreden nič," je počasi razlagal Aleš Špendal. V naročju mu je počivala dragocena risanica z zlatimi gravurami, za njim pa je visela trofeja jelena in dve omari z orožjem. Aleš je lastno delavnico odprl šele leta 2009, vendar pa ima skupaj že več kot 20 let izkušenj v puškarskem poslu. Do odprtja lastnega podjetja je delal v znameniti puškarni v Borovljah, kjer je tudi izvor njegovih izkušenj in znanja. "Ko delaš v firmi, delaš po njihovih zahtevah. Šele ko si sam in delaš zase, pa lahko v delo vneseš svoje ideje in zamisli."

Brez potrpežljivosti torej ne gre. Izdelovalec orožja nosi izjemno odgovornost, saj je narava orožja pač taka, da mora delovati brezhibno. Večino orodja puškarja pričakovano predstavljajo pile - od največjih do drobnih, ki so namenjene finemu oblikovanju in poliranju. V zasebnih puškarskih delavnicah se izdelki navadno delajo po naročilu ali v izjemno majhnih serijah, kjer ni avtomatizirane strojne obdelave. Delo poteka počasi in zmerno, zato so čakalne dobe za puške po naročilu praviloma precej dolge. Bolj za šalo Špendal zaupa svoj največji strah - da bi dobil preveč naročil.

Na koncu Aleš pokaže še eno izmed pušk, na katere je najbolj ponosen. Dvocevna risanica s strelnim daljnogledom Swarowski čaka svojega novega lastnika in izlete v lovišče. Na koncu pogovora o potrpežljivosti in stotinah zahtevnih delovnih ur je Aleš Špendal s statistiko zaokrožil razlago o puškarskem poslu. Naštel je vse puške, ki jih je izdelal kot samostojni puškar - na prste ene roke, pa še ima prostora.

19. Jordanova hiša, Dolenja Brezovica

Prva vas iz Šentjerneja proti Pleterjam je Dolenja Brezovica. Že na začetku vasi stoji na desni strani velika zapuščena hiša, zadaj lepo dvorišče, štale in debela platana. V domačiji Karla Jordana, klerikalnega veljaka je imel med oktobrom 1942 in septembrom 1943 postojanko belogardistični bataljon. V hleve so belogardisti kot živino privezovali svoje žrtve - v enem letu je bilo v teh hišah mučenih 177 ljudi in od teh pobitih 39, pravi spominsko obeležje fasadi.

Lastnik hiše je sedaj župnija Šentjernej, ki dvema "strankama" omogoča bivanje v hiši. En stanovalec je pred nekaj meseci umrl, starejša gospa ki je živela v nadstropju pa je odšla v dom starejših občanov. Hiša je vsaj približno zaščitena pred propadanjem, čeprav streha na nekaj mestih že precej pušča, pa tudi sicer stanje notri ni preveč zavidljivo. Odpadajoč omet na stropu, preparele stene, vlažni vogali. Pred leti so se pojavile neke idealistične ideje o tem, da bi lahko na parceli uredili dom starejših občanov, ki pa žal ne sodi ob glavno cesto. S tem se strinja tudi šentjernejski župnik Anton Trpin, ki v Jordanovi hiši vidi bolj prostor za kakšna socialna stanovanja ali bivalno skupnost.

Zgodba kolaboranta Karla Jordana je pljunek v obraz vsem, ki jih je prizadel belogardizem ne le na območju Šentjerneja, ampak tudi širše. Ob koncu vojne je imel Jordan očitno dovolj časa, da je skupaj z vsem svojim pohištvom odšel do Trsta in naprej v Ameriko. Tam je živel mirno in dolgo življenje - po letu 1990 je seveda nekajkrat prišel nazaj v Šentjernej, umrl pa je šele pri 103 letih. Njegovi otroci so župniji podarili hišo, obenem pa še ponudili da v primeru obnove vrnejo originalno, leta 1945 odpeljano pohištvo.

"Zgodovina se še ni pokazala v pravi luči", pravi šentjernejski župnik Trpin.