13. Cerkev sveti Rok, Novo mesto

Cerkev svetega Roka leži na manjši vzpetini na južnem robu Novega mesta. Pred okolico je skrita z gostim smrekovim gozdom, čeprav shojene poti in prazne pločevinke pokažejo, da zna biti ob tej cerkvi iz sedemnajstega stoletja še vedno živahno. Cerkev je bila sicer zgrajena okrog leta 1630, ko sta jo v spomin na epidemijo kuge leta 1625 postavila grof Rudolf Paradaiser in njegova žena, baronica Doroteja Heller.

Dostop do samih zidov je še v zimskem času precej otežen, ko pa se poleti razraste robidovje pa na cerkev opozarja zgolj še zvonik. Ta je v bistvu najbolj ohranjen del cerkve, na katerem se še celo vidi ostanke konstrukcije - ohranjenega je nekaj ometa, par lesenih elementov, pa tudi zidovi so v boljšem stanju kot na drugem koncu ruševin.

Cerkev, sicer priljubljena romarska pot pa ima tudi temnejši del svoje zgodovine. Med drugo svetovno vojno je bila nekakšna zbirna točka za novačenje belogardistov. Novomeški kaplani so med vojno ob večerih pošiljali fante k osamljeni cerkvi, kjer so se srečali z vodnikom, ki jih je odpeljal do drugih domobranskih skupin. Pri cerkvici so se skrivali tudi belogardisti, preoblečeni v partizane štajerskega bataljona. Junija 1942 je na njih naletela skupina partizanov; Franc Pacek s Krškega polja in Zvone Runko, še dijak iz Ljubljane ter trije neznani borci. Belogardisti (iz Šentruperta in Mirne Peči) so ju na mestu zaklali in v različnih poročilih ponosno opisovali zločin: " K sreči sem imel velik in oster nož, dober za njune prsi in sedaj počivata dvesto korakov od cerkve proti polju pod suhimi vejami..." in "...so komandant in dva naša pobila tri partizane in poveljnika. Poveljnik je bil pravi galjot. Dvakratni udarec s puško po glavi ga ni podrl in je še hotel vreči ročno granato. Toda naš komandant mu je porinil bajonet v trebuh. Oni je še zarjovel: "Tovariš, kaj delaš, jaz sem bil v Španiji, sem pravi komunist." A naši: "Zato te pa bom, hudič"..."
Po vojni je bila cerkev nacionalizirana in zapuščena, kljub kolaborantskim zločinom pa še ni dobila dovolj krvi. Sredi šestdesetih let sta se med zapuščenimi zidovi menda zastrupili dve srednješolki.

Zajčev mlin, Žužemberk

Nasproti Rojčevega mlina so se vrtela mlinska kolesa dveh mlinov - Zajčevega in Vehovčevega. Opreme slednjega ni več in ostala ja zgolj prazna stavba, za njo pa tik ob Krki lep star sadovnjak oziroma drevored. V mlinu Cirila in Cvete Zajc pa ostaja vsa oprema. Ciril je upravljanje mlina prevzel po drugi svetovni vojni, čez par let pa se mu je pridružila soproga in skupaj sta začela mleti na petih mlinskih kamnih.


Vsak kamen je bil namenjen posamezni vrsti moke oziroma žita. To so v mlin dovažali pomlinarji, stranke. Cveta tako opisuje najbolj delavne dni: "Vreče žita so okna zakrila skoraj v celoti - dva metra visoko in par metrov v dolžino. Vendar pa je bilo vedno tako, da je vsak dobil moko iz svojega žita. Včasih sva z možem res izgubila kakšen žakelj, vendar pa sva ga ponavadi kasneje tudi našla." Mlin je torej mlel dan in noč, skoraj sedem dni na teden, pri čemer je ves čas zahteval prisotnost človeških rok. V grote, široke odprtine nad mlinskimi kamni je bilo treba ves čas vsipavati žito, pri petih kamnih pa je to pomenilo nenehno prenešanje žita v škafih, saj je v času ko si obhodil vse kamne, prvi že zmlel vse žito. "Čudim se da sploh še lahko hodim," se s škafom v roki spominja Cveta, ko opisuje postopek mletja: "Moka je padala v pajkl v spodnjem prostoru. V njem se je presejala čez različna vrečasta sita, nato pa se jo je spet pobralo in ponovno zmlelo. Vsako žito je bilo potrebno zmleti večkrat, tudi po sedemkrat, saj se je le takrat dobilo res gladko moko."

Mlin je zahteval stalno vzdrževanje. Za sprotna popravila so bile ponavadi kar v sklopu mlina manjše mizarske delavnice, v katerih se je sproti reševalo težave. Težavnejša je bila oskrba s primernim lesom za nadomestne dele. Deske za bukove lopate na mlinskem kolesu niso predstavljale težav, ravni hrastovi hlodi in les za mlinsko kolo pa je bila druga stvar. Mlinarji so redke proste dni izkoristili v gozdovih, kjer so iskali naravno kriv les, ki bi ga lahko uporabili v mlinu. Največ redne oskrbe so presenetljivo zahtevali mlinski kamni. Kvaliteta moke je bila odvisna tudi od ostrine kamnov - njihove hrapavosti, zato je bilo potrebno klepanje, kar se je delalo vsak drugi dan. To je bilo eno težjih opravil, saj je bilo treba pri tem umakniti zgornji kamen, pri tem pa paziti da se je ohranilo ravnovesje ter položaj osi. V nasprotnem primeru bi se kamna neenakomerno obrabljala, v najslabšem primeru pa bje slabo nameščen kamen celo počil. Kamen se je najprej namazal s črno barvo, da se je razkrila reliefna površina. S škrlami se je po celi površini kamen naostrilo, kar je vzelo približno dve uri - če kdo en par kamnov skleplje v eni uri, je to zagotovo slabo delo!


Zajčev mlin je dober primer prilagajanja razmeram.Že par let po zaprtju je gospodarjev sin prišel na idejo, da bi se obstoječa kolesa uporabilo za proizvodnjo elektrike. Mlinar naj bi bil sicer najprej proti, potem pa je ob prigovarjanju žene menda le popustil. Sin je naslednjo zimo preživel v delavnici, kjer je sestavljal in varil njihovo prvo turbino, pripeljano iz Milana. Namestitev je zahtevala precej prilagajanja, na koncu pa se je izkazala za uspešno in hidroelektarna je čez nekaj let dobila še eno manjšo turbino.

Lovec brez puške in pes, ki ne mara zajcev

Preko na videz neskončne ravnine teče pes ptičar, ki se ne zmeni za trop srn na drugi strani polja, pa tudi poljski zajci, ki se skrivajo med peso psa ne zanimajo. Za Erosom, kratkodlakim nemškim ptičarjem skozi blatna polja koraka lovec, ki pa na svojem ramenu nima puške. Kaj torej počneta lovski pes, ki se ne zmeni za divjad in lovec brez puške?

Sredi januarja se je zaključila lovna doba fazana in race mlakarice, zadnji dan pred zaključkom lova pa sta izkoristila predsednik Slovenske zveze za sokolarstvo Roman Savič in njegov lovski tovariš Bojan Naraločnik, ki sta se na lov odpravila v bližino Beltincev. S sokolarstvom sta se začela spoznavati pred petindvajsetimi leti, ko je bilo sokolarstvo pri nas še popolnoma neznano. Ta romantična oblika lova ima v Sloveniji sicer več kot 800 let tradicije, ki pa je bila po zatonu v začetku devetnajstega stoletja skoraj pozabljena.

»Slovenski sokolarji smo prehodili zahtevno pot do trenutnega statusa, ko je lov z ujedami zakonsko dovoljen,« je povedal Roman Savič, ki ga je že kot otroka fascinirala misel na sožitje človeka in ujede, čeprav takrat za sokolarstvo sploh ni vedel: »Gre za res lep način lova, pri katerem je plen na zadnjem mestu, saj je ulov odvisen od neštetih dejavnikov,« sta razlagala lovca med pripravami na lov. Sokola sta se usedla na posebna stojala in lovca sta jima odstranila okrašeni usnjeni kapici, ki sta ju imeli ptici nameščeni med vožnjo. Šele takrat je do izraza prišla veličina živali s črnimi, rumeno obrobljenimi očmi in ostrim pogledom. Sokola sta razprla krila, kot da bi se pretegovala na svežem zraku po dolgi vožnji v avtomobilu.

Na nogah sta sokola imela kraguljčke, katerih zvok opozarja sokolarja o gibanju sokola na nebu, tako da lahko lovec s pogledom spremlja psa. Po začetnih pripravah in posvetu sta si sokolarja na levici namestila usnjeno rokavico, nanjo posadila sokola in lov se je lahko pričel. Ptičar Eros je v cik-caku prevohaval teren in iskal vonj fazanov, saj je kot lovski pes naučen da se za srne, zajce in ostalo divjad ne zmeni. Roman mu je s sokolom na roki sledil po razmočeni zemlji, zaradi katere so bili škornji kmalu dvakrat težji, hoja pa nadležno krevsanje čez blato. Prehojeni kilometri niso prinesli sreče in ko smo se po nekaj urah hoje že vračali proti našemu izhodišču, smo naredili ovinek še do krajše vrste dreves, da poskusimo srečo tam. Sonce je že skoraj zašlo in tekle so zadnje minute, ko ima sokol še dovolj svetlobe za lov, ko se je Bojanov pes med tekom nenadoma ustavil in pozorno gledal pred sabo nekam v suho travo. Sokolar je vedel, da je očitno našel fazana, ki se je skril v travo. Bojan Naraločnik je sokolu na svoji roki previdno odstranil umetelno izdelano pokrivalo, dvignil roko in ga spustil v nebo.

Kraguljčki so ob ujedinem vzpenjanju živahno cingljali, vsi ostali udeleženci pa so obstali na mestu. Pes se še vedno ni premaknil, Erosa je privezal tudi Roman in začel se je vrhunec lova s sokolom. Ta se je še vedno vzpenjal v oranžno večerno nebo in se ustavil šele približno dvesto metrov nad nami. Sokolar je še malo počakal, nato pa spodbudil psa, da je ta dvignil fazana, ki se je s sunkovitim kriljenjem začel dvigovati in se vračati nazaj v zavetje dreves. Sokol pa se je v trenutku spremenil v izstrelek in se strmoglavo spustil proti fazanu. Zaslišalo se je silovito šumenje zraka, ko je sokol razprl krila da bi zmanjšal hitrost preden je zgrabil fazana. Po zraku je zafrčalo nekaj peres, ujeda in plen pa sta bila v trenutku na tleh. Umetnost, ki jo je pokazal sokol je bila končana v nekaj sekundah. Kot je kasneje povedal Bojan, sokol svoj plen usmrti v trenutku: »V zraku zgrabi plen s kremplji za prsni koš in takoj poišče vrat ulovljene ptice, ki ga pogosto zlomi že v zraku. Ko padeta na tla, ptiču pustim da se malo pogosti na svojem ulovu, saj tako z ulovom res zadovolji svoj nagon.«

Sokolarstvo je lep, prvinski lov. Ne zahteva posebnih tehničnih pripomočkov, zahteva pa popolno uskajenost in vrhunsko izurjenost živali. Morda bi lahko celo rekli, da je sokolar pri lovu zgolj usmerjevalec, saj kot vodja lova le nadzoruje potek lova. Zato pa sta ptičar in sokol tista, ki vzajemno delujeta in na koncu skupaj uplenita ptico v tem romantičnem lovu.

12. Rimski vrelec, Kotlje

Na robu vasi Kotlje na Koroškem ob vznožju 1699 metrov visoke Uršlje gore leži Rimski vrelec, prazna stavba mnogih zgodb. V njeni neposredni bližini je izvir mineralne vode, katere zdravilne lastnosti so domačini poznali že v 15. stoletju. Ravno voda je bila glavni krivec, da se je v Kotljah, temu umaknjenemu kraju blizu avstrijske meje, že sredi devetnajstega stoletja zgradilo letovišče na visokem nivoju – Rimski vrelec.
Ravno v letih okrog otvoritve zdravilišča so v okolici našli ostanke iz rimske dobe in kraja se je prijelo ime, ki je bilo nato uporabljeno za poimenovanje letovišča, ohranilo pa se je še danes. Ob koncu stoletja je posest kupila rodbina Schütz in jo dala v upravljanje Osjanderju, ki je s spretnim delovanjem močno dvignil ugled in popularnost letovišča. Po mnogih železniških postajah so potnike v Kotlje vabili prospekti in plakati, ki so se tiskali v francoskem, italijanskem in nemškem jeziku.

Po prvi svetovni vojni je hotel kupila Ana Nešič, leta 1929 pa je v Rimski vrelec prišla prava atrakcija – elektrika iz lastne elektrarne, katera je bila v prvih letih namenjena predvsem za osvetljevanje pozdravnih napisov. Nečak Nešičeve je bil Stanko Marchiotti, kasnejši upravnik hotela, ki je skupaj z ženo Anico živel za dober ugled in urejenost letovišča. Anica Marchiotti se še vedno spominja let, ko je bil hotel vsako sezono poln gostov iz tujine, dela pa nikoli ni zmanjkalo: »Mož je vstajal ob dveh, treh zjutraj in delal v hlevu, na njivi ali travniku do zore, ko se je vrnil domov. Najprej se je umil in očedil, potem pa je odšel z vozom po goste ali pa samo pozdraviti obiskovalce in vsi so bili navdušeni, kako je Herr Marchiotti pravi gospod z manirami, pa nihče ni vedel da je cele noči garal«. Stanko pa je eden najbolj zaslužnih, da je Rimski vrelec v tridesetih letih postal tudi zimsko turistično središče. Kot izobraženi smučarski učitelj je omogočil, da so se gostje zabavali tudi pozimi, s konstruktorsko pomočjo Stanka Bloudka pa se je zgradila tudi manjša smučarska skakalnica.

»Leta 1941 so nas Nemci izselili, v hotelu pa je bil štab Gestapa. Ko smo se po vojni vrnili, smo že leta 1947 izgubili lastništvo, saj je bila stavba nacionalizirana. Vseeno pa je mož ostal upravnik letovišča,« nadaljuje Anica in se spominja, da je bila takrat okolica res lepo urejena: »Okrog hotela so bile ponoči prižgane lepe luči, po terasi in sprehajalnih poteh pa je bil posut bel pesek. Moj mož je strogo pazil, da ni nikjer ostal kakšen papirček ali smet, kar se tega tiče je bil res dosleden. Tudi stavba je izgledala drugače. Imela je več lesenih balkonov, pa tudi levi del je bil dozidan kasneje. Na tistem vogalu je včasih stala švajcer vila, vsa v izrezljanem lesu in lepo pobarvana. Potem so jo porušili, ker naj bi bila nevarna zaradi požara. Spomnim se, da sem takrat bila v bolnišnici zaradi operacije na nogi in ko sem se po več tednih končno lahko spet sprehajala zunaj, sem šla za Rimski vrelec in spoznala, da vile ni več," se z žalostnim glasom spominja gospa Marchiotti, ki živi v več kot sto let stari macesnovi vili tik ob hotelu.

Filip Merkač, zbiralec starih koroških razglednic in že več kot petdeset let Koteljski vaški fotograf je nepresahljiv vir zgodb. Spominja se obiskovanja hotelske restavracije in plesov, tudi on pa potrdi, da je bil hotel v resnično lepem stanju, ko je bil njegov upravnik Stanko Marchiotti. »Do načrtovane gradnje za delavce železarne v Ravnah so bile Kotlje zelo umaknjena vasica. Spomnim se, da so morali za avtobus, ki je pripeljal dijake v internat, ki je bil nekaj časa v Rimskem vrelcu celo širiti cesto, saj je bila preozka za že tako majhen avtobus. Še leta 1950 smo imeli manj kot deset hišnih številk, danes pa je hiš že čez sto«.

Tako kot mnogi Hotuljci tudi gospod Filip potrdi zdravilne lastnosti vode. Zaradi visoke vsebnosti železa ima ta sicer izrazit vonj in okus, po nekaj dneh pa zaradi oksidacije celo pomotni. Nekoč so vodo izvažali v Avstro-Ogrsko in menda celo v Ameriko, vsekakor pa se ni uveljavila zgolj kot zdravilna voda. Kiséva voda je bila posebej priljubljena v avstrijskih restavracijah in kavarnah, njeni učinki pa so bili poznani tudi cesarju Francu Jožefu. »Zraven Rimskega vrelca je bila manjša stavba, v kateri so med vojno gestapovci ubijali in mučili svoje žrtve. V kleti te stavbe je danes slabo ohranjen relief, kjer so včasih polnili vodo v pollitrske steklenice – sauerbrun flaše smo jim rekli. Potem so jih pa v zabojih po sedemdeset vozili naprej."

Občina Ravne na Koroškem, ki je posestvo po denacionalizaciji odkupila, sedaj išče kupca, ki bi se bil pripravljen lotiti obnove in oživitve turistične dejavnosti. Filip Merkač pri tem opozarja, da se ne sme pozabiti na domačine: »Po drugi svetovni vojni so bili vsi zaposleni s Koroške in vem, da so prejeli veliko pohval s strani gostov. Občina naj bi se sedaj usklajevala z nekim ruskim podjetjem in slovensko skupino vlagateljev, pri čemer pa je predvsem važno, da bo novi lastnik cenil lokalno prebivalstvo. Imamo veliko izdelovalcev domačih izdelkov, negovalcev starih obrti in turističnih kmetij; vsi ti bi se lahko vključili v novo poglavje Rimskega vrelca«. Rimski vrelec, Römmerquelle, Fontane Romana in hotel, letovišče, zdravilišče, štab Gestapa, dijaški dom in prazna, nekoliko pozabljena stavba. Kaj torej prinaša novo poglavje?

Center za predelavo odpadkov Kranj

Center za predelavo odpadkov v Kranju je vmesna postaja za stotine ton odpadne kovine, plastike in papirja. Osem delavcev z viličarji, tovornjaki, hidravličnimi kleščami in prešami vsak dan skrbi, da se odpadni materiali sortirani in predelani vrnejo nazaj k proizvajalcem v reciklažo - med svojim delom pa med odpadki odkrijejo marsikatero zanimivost.

Material, ki ga vsak dan dovažajo v njihov center, naj bi bil že sortiran, vendar se pri Surovini na to ne morejo zanašati. Ves material pregledajo in še enkrat sortirajo, pri čemer naletijo na marsikaj zanimivega. Fantje, zaposleni v centru povedo, da je bilo največje presenečenje letalska bomba na tovornjaku, ki je v predelavo pripeljal staro železo. Sledilo je seveda zaprtje območja in posredovanje pirotehnikov. Med odpadnim papirjem se včasih najdejo stare knjige, dokumenti, denar in denarnice, ki so jih lastniki izgubili ali pa so jih v smeti po kraji odvrgli tatovi. Eden bolj zabavnih primerov je bila gospa, ki je pripeljala cel prtljažnik starega papirja, potem pa po pomoti skupaj s papirjem na ogromen kup odvrgla tudi avtomobilske ključe. Ampak so gospo (in veselega soproga, ki je prišel po raztreseno partnerko) potolažili, da se bodo ključi slej ko prej našli - in so se.

Stare kovine grejo razrezane v prešo, kjer jih hidravilke stisnejo v kvader, katerega dolžina je odvisna od količine materiala, drugi dve stranici pa sta dolgi približno 30 centimetrov. Trenutno imajo največ dela s kovinskimi smetnjaki, ki se zamenjujejo s plastičnimi. Pripeljanim je treba odstraniti gumijasta kolesa, potem pa preša iz dveh smetnjakov naredi kvader, dolg približno en meter. Razmerje med prej-potem je še bolj impresivno pri foliji in plastiki, saj preša iz šestih kubičnih metrov materiala ustvari polkubično kocko.

Vsak material se natančno stehta. Manjši kosi, ki jih pripeljejo stranke kar z avtomobilom ali prikolico gredo na eno izmed treh tehtnic, tovornjaki pa na ploščo za tehtanje vozil. Leta nazaj so imeli v Kranju neprimerno več dela z železom kakor danes. V predelavo ga dobijo manj, poleg tega pa ga tudi glavni porabnik železnih kock - železarna na Jesenicah - potrebuje vse manj. Kljub temu pa je na prostoru centra za predelavo odpadkov ves čas gneča - naj bodo v napoto kupi železa, plastike in papirja, ali pa tovornjak za tovornjakom, ki dovažajo in odvažajo odpadke.