Sečnja

Sekači v Kočevskem Rogu za vleko podrtih dreves uporabljajo posebne gozdarske traktorje. Eden večjih je Hittnerjev EcoTrac 120V, več kot sedemtonski stroj z dobrimi sedmimi metri dolžine. Poganja za 180 konjski Deutz motor s šestimi litri in pol prostornine. Opremljen je z ogrevano kabino, dvema vitloma in dvema odrivnima deskama.

Vitla sta nadzorovana neodvisno preko komand v kabini ali brezžično z daljinskim upravljalnikom, pripetim za pasom traktorista. 80 kN močna vitla še ne pomenita enostavnega spravila lesa. Debla, ki se jih s sedemdesetmetrsko jeklenico iz gozda vlači do traktorja na vlaki, ovirajo druga drevesa in skale. Pri delu traktoristi pogosto izgubljajo živce, saj se morajo včasih prebijati prav mimo vsake skale. Včasih pomaga že uporaba vse moči vitla, ponavadi pa je treba jeklenico speljati prečno skozi zanko na drugi jeklenici, da se tako sprosti zataknjeno deblo. Predolgo vztrajanje zgolj pri uporabi moči lahko strga jeklenico, da ta kot elastika udari okrog sebe. Fantje ob traktorju se njene moči dobro zavedajo, zato se vedno umaknjejo na varno mesto, vendar si kljub temu ob značilnem poskakovanju traktorja pri skrajnih močeh z roko zakrijejo obraz in se sklonijo.

Padla drevesa je potrebno oklestiti. Bukve in hrasti so pri tem nekoliko manj zahtevni, saj so veje razporejene bolj redko. Iglavci pa zahtevajo obžagovanje po celotnem obsegu debla in po celotni dolžini, smolnat les pa še dodatno obremenjuje žago in maši hladilne reže njenega motorja.

Pri podiranju dreves je smer padca precej predvidljiva. Pri smrekah in jelkah je smer skoraj popolnoma stvar odločitve sekača, medtem ko znajo biti listavci še kako nepredvidljivi. Ukrivljena debla, strm teren in neenakomerno razporejene veje včasih predstavljajo pravi izziv. Tri bukve, zraščene do metra in pol višine predstavljajo nevarnost. Tudi če bi bila debla idealne oblike, bi lahko ob padanju razpadla in padla vsako v svojo smer. Drevo je nekoliko viselo proti koči in ograji ob poseki in delavci si niso mogli privoščiti napake. Okrog debla so pripeli jeklenico in jo s palicami dvignili kar se da visoko. Med žaganjem je traktorist počasi napenjal jeklenico v pravo smer, ko pa je drevo začelo padati, je traktor pognal z vso močjo in bukve so padle na pravo mesto.

9. Gostilna in hotel Grmada, Trebnje

Leta 1930 je bil v Trebnjem zgrajen hotel Grmada. Zgodba o odločitvi za hotel je zanimiva - Ignac Bukovec, nekakšen lokalni veleposestnik je želel odpreti lastno gostilno (prej je imel eno v najemu), ker pa je bilo v Trebnjem takrat že enajst oštarij, je lahko svojo idejo o gostilni uresničil samo preko hotela.
V pritličju je bila gostilna, v prvem nadstropju stanovanje lastnikov, v drugem nadstropju pa pet hotelskih sob in skupna kopalnica in stranišče. Kakor se zdaj zdi nerealno, je bil hotel namenjen turistom - največ iz Ljubljane in Dunaja. Ti so prihajali poleti v Trebnje, ki je takrat imelo precej veliko kopališče na reki Temenici, kjer pa danes razen nekoliko večjega okljuka reke ni več sledov o kopališču.

V sklopu Grmade je bilo veliko objektov - glavna stavba je na levi sliki v ozadju, spredaj pa so v vrsti bile ledenica, kleti, drvarnica in celo hotelska oziroma gostilniška pekarna (ki je danes zazidana). Na drugi, desni strani dolgega dvorišča pa kostanj iz leta 1939, vinska klet, skladišča in hlevi.



Po vojni je bil hotel nacionaliziran in kmalu zaprt, ostala je zgolj gostilna v pritličju. Ta je v naslednjih desetletjih izmenjavala lastnike, konec devetdesetih pa so jo na hitro zaprli in v njej pustili celotno opremo tako v kuhinji in jedilnici kot tudi za šankom. Na steni je celo tabla in s kredo napisan cenik malice zadnjega dne gostilne - pasulj za 450 tolarjev in dušena govedina s širokimi rezanci in solato za 500. Še par utrinkov s cenika leta 1998 - čaj 120, kava 90, malice od 450 do 550 SIT. Veliko pivo pa za prijetnih 250.


Hotelske sobe so bili majhni mansardni prostori, ogrevani z visokimi pečmi. Na koncu hodnika je bila na levi kopalnica, dvoje izmed vrat pa vodijo na podstrešje, kjer se še vedno najde marsikaj zanimivega. V eni izmed sob je tako še vedno gostilniška "marjanca" v precej dobrem stanju.
Zadnjih deset let se konstantno govori o začetku obnove oziroma rušenju, ampak očitno ne bo nič iz tega in bo Grmada kar sama počasi propadla.

8. Zapuščena šola, Globodol

Globodol je kraško polje na Dolenjskem, edino pri nas ki je obrnjeno sever- jug. Na njem so tri manjše vasi, na sredi pa zapuščena podružnična šola. Zgrajena je bila leta 1939 po vztrajanju vaščanov, da želijo svojo šolo. Župan je pametno sklenil kompromis in jim ponudil kopijo nekega podobnega gorenjskega projekta, ki so ga domačini sprejeli in šola je dobila značilno strmo streho.



V šoli sta bili dve učilnici in učiteljevo stanovanje. Na podstrešju so še vedno polomljene garderobne omare in nekaj časopisov iz leta 1977, ko je OŠ Mirna Peč kupila kombi, globodolska šola pa je začela svoj počasen propad.


Kup podatkov in zanimivih zgodb o šoli je prispeval Jože Pungerčar, zadnji učitelj v Globodolu. Med drugim se je spominjal sodelovanja s profesorjem Gamsom ob raziskovanju globodolskega polja, pa ogleda pristanka na Luni, ko je kupil prvi televizor v dolini in še mnogih drugih malenkosti. Na fotografiji pred domačo hišo z ženo Ano Vero, ki je bila v šoli zaposlena kot pomočnica.

Pred manj kot enim letom je šolo kupil Maksimiljan Trpin (Costella), ki ima z Globodolom precej velike načrte. V šoli bo uredil ordinacijo družinskega zdravnika, diagnostični laboratorij (RTG, UZ, CT,...), zunaj pa jahalnice za terapijo s konji in par lesenih toplarjev, namenjenih "aktivnemu staranju", torej nekakšna oskrbovana stanovanja, ki pa bodo precej aklimatizirana na okolje, v katerem bodo stala. Trpin bo stalno vabil tudi gostujoče specialiste in ima kar velike načrte s - "Pot od Münchna, Trsta in Dunaja do Globodola je zgolj vprašanje ur," je povedal.

7. Cerkev, Nemška Loka

Cerkev v Nemški Loki (Unterdeutschau) med gozdovi Kočevskega Roga. Nekdaj velika cerkev z dvema zvonikoma (danes stoji le še eden) je bila požgana med vojno, ko so bili izseljeni tudi nemški prebivalci vasi. Sicer pa so se do vojne v cerkvi poročali, imeli vsakoletna romanja, pod cerkvijo je bila vaška šola, nižje v vasi pa še nemška gostilna. Danes je cerkev v celoti zaraščena, veliko materiala je odnešenega, ostajajo zgolj zvonik, presenetljivo dobri zidovi, nekaj originalnega ometa in lep strop v zadnjem delu.

6. Leclerc, Zagreb

Zapuščeni Leclercov trgovski center na zahodu Zagreba. Leta 2003 je ta francoska trgovska veriga prekinila načrte o gradnji osmih trgovskih centrov na Hrvaškem zaradi izsiljevanja in pritiska gradbenikov ter njihove medsebojne borbe za prevzem projekta. Ogromen kompleks z garažami v kleti, pritlično nakupovalno etažo in parimi pisarnami v prvem nadstropju. Zoprn kraj.