Tradicija srčnosti

Vse se konča s finišem. Tudi po 125 letih kasaštva v Šentjerneju so najbolj razburljivi trenutki zgoščeni v tistih zadnjih metrih pred ciljno črto. Komentator kriči v mikrofon, ob strani divja sodniški kombi, nekaj tisoč obiskovalcev pa bližanje vrhunca vse bolj budi iz dremeža. Najprej začnejo vstajati prvi gledalci na tribunah, potem se začnejo obračati tisti pri šanku, mularija se zrine na mesto z dobrim razgledom in natakarice za nekaj trenutkov odložijo pladnje. Vozniki zdaj prehitevajo po zunanji strani, konje spodbujajo s kakšnim udarcem z bičem, iz ušes jim potegnejo mehke čepke, ki so jih varovali pred hrupom dirke. Sliši se le kričanje Staneta Werboleta ter nenavaden topot kopit, dvotaktni kas. Že nekaj deset sekund po cilju pa se šentjernejski hipodrom do nove dirke za pol ure vrne v hrupno vzdušje veselice.

Avtoštart pokrivajo trije do konca neresni majstri, ki pa delo opravijo presenetljivo solidno. Sodniki se sicer včasih pritožujejo nad prehitrim zapiranjem kril štartnega avtomobila (če je pa voznik vprege sosed!), ampak hujšega pa ni. Glede na to, da z zmahanim avtomobilom vozijo nevarno blizu šestih vpreg z včasih precej živčnimi vozniki. Po štartni liniji pride druga doza adrenalina - voznik pospeši skoraj do 90 km/h in pred ovinkom sicer nekoliko zmanjša, a po peščenem zavojo še vedno pelje zelo hitro. Začuda zaenkrat še niso zleteli iz ovinka.

VIP tribuna ponuja pokrito zavetje županu s šestim mandatom, rejcem, sponzorjem in ostalim posebnim gostom. V Šentjernej so kasači v najboljših letih privabili tudi do sedem tisoč gledalcev, ki so dobesedno napolnili stadion, ki tudi ob dva ali tri tisoč obiskovalcih izgleda prijetno zapolnjen. Šentjernejske kasaške dirke so bolj kot športna prireditev čas za popoldansko druženje. Sladkorna pena, čevapčiči, kasaške stave, cigani, upokojenci z ležalniki, malico in daljnogledi in vsi ostali čudni tiči. Stane Werbole, spiker s tridesetletnimi izkušnjami pravi, da gre v Šentjerneju ni tako kot drugod - v Lenartu je publika najbolj strokovno podkovana, v Šentjerneju pa so tako obiskovalci kot organizatorji najbolj srčni.

16. Na Globelu, Pristava

Na manjšem klancu stoji zapuščena hiša z zanimivo okolico. Posestvo, danes veliko približno sedem hektarjev obsega hrastov gozd za hišo, štalo, še eno gospodarsko poslopje, travnike in nekdanji vinograd. Na Globelu je bila nekoč pristava krških graščakov, danes pa so po ekspresnem menjavanju lastnikov ostala le propadajoča prezidana in dozidana poslopja.

Izpraznjeni prostori kažejo na to, da le niso prazni tako dolgo. Nove betonske stopnice, betonska plošča v nadstropju, kupi izolacije na podstrešju in razlaga soseda da naj bi bila hiša prazna šele kakšnih pet let, presenečajo ob sicer slabem stanju zunanjosti. Po smrti prvotnega gospodarja je posestvo nekaj časa še zmogla obvladovati žena z deklo, kasneje pa je prodala sosedom iz Velikega Mraševega, ki so želeli sinu omogočiti kmetovanje na lastni kmetiji. Iz tega ni bilo praktično nič, zadeva je že začela propadati, prišlo je še do kupa dolgov, čudnega prekupčevanja s parcelami, stavbe pa so sedaj že tako sesute, da se je ustavilo vsaj menjavanje lastnikov.

Golobarji

Golobi pismonoše imajo izjemen čut za orientacijo. V domač golobnjak se lahko vrnejo z na stotine kilometrov oddaljenih neznanih lokacij. V Sloveniji deluje petnajst klubov, katerih golobarji z nekaj tisoč slovenskimi golobi sodelujejo v tekmovalni sezoni od junija naprej. Priprave potekajo na predvečer tekme. Golobe se označi in popiše, pri čemer večino dela opravi računalnik, saj le redki navdušenci vztrajajo na analognem sistemu s tekmovalno uro in gumijastimi obročki na pticah. Po končanih pripravah se prikolice z golobi odpeljejo na nočno pot - večina slovenskih tekem poteka v smeri SV-JZ; golobi so ponavadi izpuščeni iz okolice Budimpešte, čeprav klubi včasih izberejo tudi lokacije na Balkanu - Hrvaška, Srbija, celo Romunija in leta 2004 izpust na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Atenah.

Čas leta in razdaljo se preračuna v povprečno hitrost, ki odloča o zmagovalcu tekme. Najboljši golobi letijo v idealnih razmerah (temperatura, vlaga, veter) s hitrostjo 1300 metrov/minuto, kar je približno 80 km/h. Spremljani let so golobi začeli ob pol sedmih zjutraj, v Krškem pa je svojih 48 dirkačev Boris Franko pričakoval okrog desetih, torej zgolj tri ure in pol po izpustu. Počasi je začel pripravljati golobnjak, saj je izjemnega pomena da se golobi vrnejo v prijetno okolje. Pometena tla, pripravljena krmila in poseben čaj za čiščenje dihalnih poti. Nekatere golobice je doma čakalo še neizvaljeno jajce, golobi pa si z letom prislužijo druženje s spočitimi golobicami. Ob 10:08 so čez dvorišče švignile prve tri sence, golobar pa je že v zraku prepoznal svoje ptice. Golobi so pristali na vhodu v golobnjak, računalnik je zaznal čipe na njihovih nogah in shranil podatke o prihodu, začelo pa se je čakanje na druge golobe in ugibanje, koliko se jih bo vrnilo.

Do leta 2000 bi lahko govorili o približno 10-20% izgubi golobov v eni sezoni, potem so številke zrasle do ene tretjine, v zadnjih letih pa ni tako redko, da je ob koncu sezone jata praktično prepolovljena. Golobe na poti ogrožajo ujede, pri letu in orientaciji pa jih motijo tudi radarski valovi, signali mobilnih telefonov, nevihte, mraz in vročina. Slabo vreme je najbolj usodno za najhitrejše golobe, jurišarje. Ti se ne ustavijo za nobeno ceno in se tudi v nevihti borijo z vremenom, izgubljajo v dežju in umirajo zaradi izčrpanosti. Golobarji povedo - če se najboljši golob ne vrne v prvi uri prihodov, lahko nanj pozabiš.

V Sloveniji pa golobe izpuščajo nekateri srbski klubi. Vsako drugo nedeljo pri Novem mestu izpustijo približno pet tisoč golobov. Okrog petih zjutraj se v tovornjakih prebudijo šoferji in odstranijo varovalke na rešetkah, nato pa se začne čakanje na optimalne pogoje. Prehladen zrak, megla, z oblaki zaprto nebo. Tudi ko so se zadnjo nedeljo okrog pol sedmih razmere izboljšale, je bilo treba še vedno čakati na odobritev iz Srbije, kjer so se posvetovali golobarji odgovorni za izpust. Očitno pa so bili s podatki o vremenu zadovoljni in točno ob 6:45 so po odštevanju golobom odprli pot v Srbijo. Dvignili so se v nebo, v jati dvakrat zaokrožili in se usmerili proti domu.

Odpadniki

Ivo, Ante in Jure so nekdanji sekači, bosanski Hrvati. V Slovenijo so prišli kot mladeniči pred tridesetimi leti in našli delo kot sekači in traktoristi v takratnem Gozdnem gospodarstvu Kočevje. Motorne žage so danes opremljene z naprednimi antivibracijskimi sistemi, z dvema ali tremi varnostnimi zavorami, gretjem ročaja in podobnimi priboljški. Desetletja dela na surovih žagah pa so terjala davek, zato so mnogi sekači danes invalidi. Ivo, Ante in Jure imajo zaradi poškodb hrbta in rok poseben status in so kot invalidi zaposleni v kočevskem podjetju Recinko.

Pri delu si privoščijo malo bolj zmeren tempo kot kolegi z Grče, kar jim slednji skupaj s šefi včasih po malem očitajo. Topel ogenj, kakšna klobasa in malo več počitka niti niso tako neupravičeni, ko vržemo pogled na goščavo, ki jo redčijo. Zarasle nekdanje poseke je namreč treba pripraviti za nadaljno rast, pri čemer ti sekači izbirajo in podirajo mlada drevesa. Žage so skoraj ves čas pod visokimi obrati, delavci se nenehno gibljejo od drevesa do drevesa in pri tem še pazijo da jih ne podirajo ravno drug na drugega. O nedostopnosti goščave lahko se da sklepati tudi iz škafov ljubiteljskih vrtnarjev, ki jih fantje neredko najdejo tam v gozdu nad Kočevjem.

15. Štihov mlin, Bratnice

Mlado drevje in grmovje zakriva Štihov mlin, ki je bil zapuščen na začetku osemdesetih let. Dva mlinska kamna sta zadostovala za mletje žita bližnjih kmetov, zaradi šibkega toka potoka pa kakšne večje zmogljivosti niti niso bile mogoče. Nizka hiša izraža skromnost gospodarjev - največja soba je bila namenjena mlinu, zraven je bila soba s krušno pečjo, zadaj pa zgolj še en manjši prostor.

Štiha, ki sta upravljala z mlinom nista imela otrok. Po njuni smrti je mlin podedoval nek sosednji kmet, ki je kasneje mlin prodal naprej sedanjemu lastniku. Nekaj časa je ta celo načrtoval obnovo mlina in ureditev okolice skupaj s podom in štalo, vendar pa je ostalo le pri besedah.