Stahovica

V gozdovih pod Veliko Planino sekata Robert Čuk in Blaž Pregelj. Teren sam po sebi sicer ni zahteven - ni strmine, ni veliko skal ali občutljivega mladega rastja. Odkazana drevesa so drobna, še najdebelejša nimajo več kot pol metra premera, ampak ta so bolj izjema. Ko pa upoštevamo več kot dva kilometra dolgo vlako, ki vodi čez zavoje, klance in celo potok, da iz hoste v bistvu vlačita drva in da na delo vsako jutro ob pol šestih kreneta iz Ajdovščine, je zadeva precej drugačna.

Od sedmih pa tja do enih ali dveh torej podirata in spravljata les, ki je po večini uporaben zgolj za drva. Blaž na dan naredi le ti ali štiri fure, ob drobnem drevju pa je jasno, da je izkupiček kubikov na koncu meseca drugačen kot pri sekačih, ki delajo v bolj bogatem gozdu. Tudi v Gozdu Ljubljana šefi zahtevajo, da se dela od sedmih do treh, a že iz vidika varnosti osemurni sekaški šiht ni najboljša zamisel. Blažev traktor je z namenom preverjanja prisotnosti na delu celo opremljen z GPS oddajnikom, vendar pa se v firmi teh podatkov na srečo poslužujejo le takrat, ko iščejo vzroke za morebitno nedoseganje norme.

Oba člana ekipe sta sicer tekmovalca v sekaških disciplinah. Robert je celo večkratni državni prvak, pred leti je v dveh disciplinah celo osvojih medalji na svetovnem prvenstvu. Na septembrskem državnem tekmovanju je osvojil prvo mesto, tako da se počasi pripravlja na svetovno prvenstvo v Belorusiji prihodnje leto. Poleg tekmovanj, sekaškega šihta in vse vožnje ob delu še študira gozdarstvo na višji strokovni šoli v Postojni.

Puškarstvo Špendal

"Puškar brez izkušenj ni vreden nič," je počasi razlagal Aleš Špendal. V naročju mu je počivala dragocena risanica z zlatimi gravurami, za njim pa je visela trofeja jelena in dve omari z orožjem. Aleš je lastno delavnico odprl šele leta 2009, vendar pa ima skupaj že več kot 20 let izkušenj v puškarskem poslu. Do odprtja lastnega podjetja je delal v znameniti puškarni v Borovljah, kjer je tudi izvor njegovih izkušenj in znanja. "Ko delaš v firmi, delaš po njihovih zahtevah. Šele ko si sam in delaš zase, pa lahko v delo vneseš svoje ideje in zamisli."

Brez potrpežljivosti torej ne gre. Izdelovalec orožja nosi izjemno odgovornost, saj je narava orožja pač taka, da mora delovati brezhibno. Večino orodja puškarja pričakovano predstavljajo pile - od največjih do drobnih, ki so namenjene finemu oblikovanju in poliranju. V zasebnih puškarskih delavnicah se izdelki navadno delajo po naročilu ali v izjemno majhnih serijah, kjer ni avtomatizirane strojne obdelave. Delo poteka počasi in zmerno, zato so čakalne dobe za puške po naročilu praviloma precej dolge. Bolj za šalo Špendal zaupa svoj največji strah - da bi dobil preveč naročil.

Na koncu Aleš pokaže še eno izmed pušk, na katere je najbolj ponosen. Dvocevna risanica s strelnim daljnogledom Swarowski čaka svojega novega lastnika in izlete v lovišče. Na koncu pogovora o potrpežljivosti in stotinah zahtevnih delovnih ur je Aleš Špendal s statistiko zaokrožil razlago o puškarskem poslu. Naštel je vse puške, ki jih je izdelal kot samostojni puškar - na prste ene roke, pa še ima prostora.

19. Jordanova hiša, Dolenja Brezovica

Prva vas iz Šentjerneja proti Pleterjam je Dolenja Brezovica. Že na začetku vasi stoji na desni strani velika zapuščena hiša, zadaj lepo dvorišče, štale in debela platana. V domačiji Karla Jordana, klerikalnega veljaka je imel med oktobrom 1942 in septembrom 1943 postojanko belogardistični bataljon. V hleve so belogardisti kot živino privezovali svoje žrtve - v enem letu je bilo v teh hišah mučenih 177 ljudi in od teh pobitih 39, pravi spominsko obeležje fasadi.

Lastnik hiše je sedaj župnija Šentjernej, ki dvema "strankama" omogoča bivanje v hiši. En stanovalec je pred nekaj meseci umrl, starejša gospa ki je živela v nadstropju pa je odšla v dom starejših občanov. Hiša je vsaj približno zaščitena pred propadanjem, čeprav streha na nekaj mestih že precej pušča, pa tudi sicer stanje notri ni preveč zavidljivo. Odpadajoč omet na stropu, preparele stene, vlažni vogali. Pred leti so se pojavile neke idealistične ideje o tem, da bi lahko na parceli uredili dom starejših občanov, ki pa žal ne sodi ob glavno cesto. S tem se strinja tudi šentjernejski župnik Anton Trpin, ki v Jordanovi hiši vidi bolj prostor za kakšna socialna stanovanja ali bivalno skupnost.

Zgodba kolaboranta Karla Jordana je pljunek v obraz vsem, ki jih je prizadel belogardizem ne le na območju Šentjerneja, ampak tudi širše. Ob koncu vojne je imel Jordan očitno dovolj časa, da je skupaj z vsem svojim pohištvom odšel do Trsta in naprej v Ameriko. Tam je živel mirno in dolgo življenje - po letu 1990 je seveda nekajkrat prišel nazaj v Šentjernej, umrl pa je šele pri 103 letih. Njegovi otroci so župniji podarili hišo, obenem pa še ponudili da v primeru obnove vrnejo originalno, leta 1945 odpeljano pohištvo.

"Zgodovina se še ni pokazala v pravi luči", pravi šentjernejski župnik Trpin.