V gozdovih pod Veliko Planino sekata Robert Čuk in Blaž Pregelj. Teren sam po sebi sicer ni zahteven - ni strmine, ni veliko skal ali občutljivega mladega rastja. Odkazana drevesa so drobna, še najdebelejša nimajo več kot pol metra premera, ampak ta so bolj izjema. Ko pa upoštevamo več kot dva kilometra dolgo vlako, ki vodi čez zavoje, klance in celo potok, da iz hoste v bistvu vlačita drva in da na delo vsako jutro ob pol šestih kreneta iz Ajdovščine, je zadeva precej drugačna.
Od sedmih pa tja do enih ali dveh torej podirata in spravljata les, ki je po večini uporaben zgolj za drva. Blaž na dan naredi le ti ali štiri fure, ob drobnem drevju pa je jasno, da je izkupiček kubikov na koncu meseca drugačen kot pri sekačih, ki delajo v bolj bogatem gozdu. Tudi v Gozdu Ljubljana šefi zahtevajo, da se dela od sedmih do treh, a že iz vidika varnosti osemurni sekaški šiht ni najboljša zamisel. Blažev traktor je z namenom preverjanja prisotnosti na delu celo opremljen z GPS oddajnikom, vendar pa se v firmi teh podatkov na srečo poslužujejo le takrat, ko iščejo vzroke za morebitno nedoseganje norme.
Oba člana ekipe sta sicer tekmovalca v sekaških disciplinah. Robert je celo večkratni državni prvak, pred leti je v dveh disciplinah celo osvojih medalji na svetovnem prvenstvu. Na septembrskem državnem tekmovanju je osvojil prvo mesto, tako da se počasi pripravlja na svetovno prvenstvo v Belorusiji prihodnje leto. Poleg tekmovanj, sekaškega šihta in vse vožnje ob delu še študira gozdarstvo na višji strokovni šoli v Postojni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar