18. Recljeva gostilna

Recljeva gostilna stoji na desni strani glavne ceste, ko v Šentjernej pridete iz novomeške strani. Ob njej še nekaj starih kostanjev, pred njo prazen trg s štalami in gostilniškimi kletmi ob robu. Prazna je vsaj že petindvajset let, dokler pa je še živela je bilo v njej razumljivo najbolj veselo ob kasaških dirkah. Takrat je bila gostilna nabito polna cele dni, vseeno pa si je kakšen najbolj premožen kmet lahko privoščil lastno zakupljeno mizo, ki ga je vedno čakala.

V podolgovati leseni baraki ob gostilni je bilo nekoč tudi kegljišče, po vojni edino v Šentjerneju. Okrog leta 1955 je bila podlaga celo asfaltirana, napeljali so elektriko in luči, pozimi pa so prostor tudi ogrevali. V osemdesetih letih so tekmovalci zaradi neustreznosti kegljišča začeli odhajati na treninge drugam, rekreativci pa so še nekaj časa ohranjali ta šport v Šentjerneju, dokler ni Tovarna Iskra kot vzdrževalec in investitor projekta opustila.

Gostilna je bila naokrog najbolj znana po pečenki in golažu - ta naj bi bil najboljši daleč naokrog, se spominjajo tisti, ki so ga imeli priložnost poizkusiti.V zgornjem nadstropju je nekaj praznih sob v precej dobrem stanju, med njimi ena z zanimivimi vgradnimi omarami.

17. Policijski blok, Brestanica

Na planjavi nad gradom Rajhenburg stoji zapuščen samski dom, policijski blok. Zgrajen je bil leta 1949, pri čemer so večino dela opravili udarniško policisti in pazniki ali pa zaporniki. Namenjen je bil za bivanje paznikov in paznic ženskega zapora v bližnjem gradu, iz kjer se je zapor leta 1956 preselil na Ig, v gradu pa se je za nekaj let uredil Zvezni zbirni center za prebežnike. Zapori na gradu so bili namenjeni za približno 300 zapornic, vendar pa je njihovo število včasih preseglo tudi 600.

Sobe v treh nadstropjih so ostale brez vsake opreme, najde se le kakšno ogrodje kavča ali star televizor, pa še to verjetno prinešeno kasneje. Sobe so imele skupne kopalnice, za bivanje pa je bil izkoriščen praktično ves razpoložljiv prostor, saj je skupnih prostorov zelo malo - nekaj sob, ki verjetno niso bile namenjene za bivanje je v pritličju, a z vdrtim stropom težko ugotoviš, čemu bi lahko bile namenjene, vsekakor pa ni ničesar v velikosti kuhinje.

Lokalni brestaniški zgodovinar Miro Avsenak se spominja let, ko je še igral v ansamblu in so večkrat zabavali paznike v policijskem bloku. V tej dvorani so pred leti Shyam snemali videospod za Željo daleč stran, je pa bila takrat stavba očitno v precej boljšem stanju. Na stenah dvorane se še vedno približno ohranjene socialistične slikarije, čeprav blok že močno propada. Na večih mestih so se vdrla tla, nekatere stopnice delujejo nezanesljivo, podstrešje in nekateri hodniki pa so tudi niso več zaupanja vredni.

Že v prvem nadstropju se odpre razgled na bližnjo okolico, v ospredju pa na nekdanje nemško taborišče. Iz njega je okupator v letih 1941-1945 izgnal približno 66 000 slovencev. Grad je bil sedež štaba za izseljevanje, kakšnih 300 metrov stran pa so iz štal in drugih poslopij dan za dnem odvažali Slovence. Stavbe nekdanjega taborišča so danes obnovljene, čeprav menda mnogo prepozno in jih je čas pred obnovo že načel. Kakorkoli, zapuščeno ostaja le še eno poslopje - stavba H.

Pod brestaniškim gradom je del Brestanice, imenovan Trg. Nekoč je bila Brestanica izrazito obtniški kraj, sploh Trg pa je izstopal, saj je imela vsaka hiša svojo obrt. Danes na Trgu obrti skoraj ni, Milica Kosar iz Kosarjeve gostilne pa se spomni pripovedovanj starejših o čevljarjih, krojačih, kovačih, puškarjih, usnjarjih in ostalih obrtnikih, sejmih in drugih vaških prireditvah. Ko je bil v gradu zbirni center za prebežnike, so te pripeljali iz koprskih in mariborskih zaporov in gospa Milica ima v spominu, kako so jih na tovornjakih ponoči vozili v grad in kasneje nazaj v matične republike.

Tradicija srčnosti

Vse se konča s finišem. Tudi po 125 letih kasaštva v Šentjerneju so najbolj razburljivi trenutki zgoščeni v tistih zadnjih metrih pred ciljno črto. Komentator kriči v mikrofon, ob strani divja sodniški kombi, nekaj tisoč obiskovalcev pa bližanje vrhunca vse bolj budi iz dremeža. Najprej začnejo vstajati prvi gledalci na tribunah, potem se začnejo obračati tisti pri šanku, mularija se zrine na mesto z dobrim razgledom in natakarice za nekaj trenutkov odložijo pladnje. Vozniki zdaj prehitevajo po zunanji strani, konje spodbujajo s kakšnim udarcem z bičem, iz ušes jim potegnejo mehke čepke, ki so jih varovali pred hrupom dirke. Sliši se le kričanje Staneta Werboleta ter nenavaden topot kopit, dvotaktni kas. Že nekaj deset sekund po cilju pa se šentjernejski hipodrom do nove dirke za pol ure vrne v hrupno vzdušje veselice.

Avtoštart pokrivajo trije do konca neresni majstri, ki pa delo opravijo presenetljivo solidno. Sodniki se sicer včasih pritožujejo nad prehitrim zapiranjem kril štartnega avtomobila (če je pa voznik vprege sosed!), ampak hujšega pa ni. Glede na to, da z zmahanim avtomobilom vozijo nevarno blizu šestih vpreg z včasih precej živčnimi vozniki. Po štartni liniji pride druga doza adrenalina - voznik pospeši skoraj do 90 km/h in pred ovinkom sicer nekoliko zmanjša, a po peščenem zavojo še vedno pelje zelo hitro. Začuda zaenkrat še niso zleteli iz ovinka.

VIP tribuna ponuja pokrito zavetje županu s šestim mandatom, rejcem, sponzorjem in ostalim posebnim gostom. V Šentjernej so kasači v najboljših letih privabili tudi do sedem tisoč gledalcev, ki so dobesedno napolnili stadion, ki tudi ob dva ali tri tisoč obiskovalcih izgleda prijetno zapolnjen. Šentjernejske kasaške dirke so bolj kot športna prireditev čas za popoldansko druženje. Sladkorna pena, čevapčiči, kasaške stave, cigani, upokojenci z ležalniki, malico in daljnogledi in vsi ostali čudni tiči. Stane Werbole, spiker s tridesetletnimi izkušnjami pravi, da gre v Šentjerneju ni tako kot drugod - v Lenartu je publika najbolj strokovno podkovana, v Šentjerneju pa so tako obiskovalci kot organizatorji najbolj srčni.

16. Na Globelu, Pristava

Na manjšem klancu stoji zapuščena hiša z zanimivo okolico. Posestvo, danes veliko približno sedem hektarjev obsega hrastov gozd za hišo, štalo, še eno gospodarsko poslopje, travnike in nekdanji vinograd. Na Globelu je bila nekoč pristava krških graščakov, danes pa so po ekspresnem menjavanju lastnikov ostala le propadajoča prezidana in dozidana poslopja.

Izpraznjeni prostori kažejo na to, da le niso prazni tako dolgo. Nove betonske stopnice, betonska plošča v nadstropju, kupi izolacije na podstrešju in razlaga soseda da naj bi bila hiša prazna šele kakšnih pet let, presenečajo ob sicer slabem stanju zunanjosti. Po smrti prvotnega gospodarja je posestvo nekaj časa še zmogla obvladovati žena z deklo, kasneje pa je prodala sosedom iz Velikega Mraševega, ki so želeli sinu omogočiti kmetovanje na lastni kmetiji. Iz tega ni bilo praktično nič, zadeva je že začela propadati, prišlo je še do kupa dolgov, čudnega prekupčevanja s parcelami, stavbe pa so sedaj že tako sesute, da se je ustavilo vsaj menjavanje lastnikov.