15. Štihov mlin, Bratnice

Mlado drevje in grmovje zakriva Štihov mlin, ki je bil zapuščen na začetku osemdesetih let. Dva mlinska kamna sta zadostovala za mletje žita bližnjih kmetov, zaradi šibkega toka potoka pa kakšne večje zmogljivosti niti niso bile mogoče. Nizka hiša izraža skromnost gospodarjev - največja soba je bila namenjena mlinu, zraven je bila soba s krušno pečjo, zadaj pa zgolj še en manjši prostor.

Štiha, ki sta upravljala z mlinom nista imela otrok. Po njuni smrti je mlin podedoval nek sosednji kmet, ki je kasneje mlin prodal naprej sedanjemu lastniku. Nekaj časa je ta celo načrtoval obnovo mlina in ureditev okolice skupaj s podom in štalo, vendar pa je ostalo le pri besedah.

Franc Kocjančič, krznar

Stena kleti je polna knjig. Turistični vodiči, strokovna literatura, kriminalke, zgodovinski romani, biografije. Tudi poleti hladen prostor naj bi nekoč postal domača knjižnica in čitalnica krznarja Franca Kocjančiča, vendar pa je tok časa preusmeril načrtovano. Nekoč uspešno prodajalno in krznarsko delavnico na Trubarjevi cesti je nadomestila prodaja ženskega perila, delovne pulte, skladišča in pravo delavnico pa je zamenjala domača klet.

Franc Kocjančič se je na Trubarjevo priženil konec 50. let, ko je svojo krojaško izobrazbo dopolnil z izpitom za krznarja. Najprej je bil zaposlen v Modnih oblačilih, potem pri tastu, za nekaj let pa je odšel tudi v München, kjer je bil na Maximilian Platzu zaposlen v ogromni modni hiši, v kateri so stranke s foteljev izbirale željeni kroj s pomočjo manekenk oziroma modelov. Ko se je na primer v Nemčiji ukvarjal z nekim plaščem, je z dvigalom preprosto poslal v klet sporočilo, da potrebuje toliko in toliko kož več, kot je bilo predvideno. Delo v Ljubljani pa ni bilo tako gladko, saj je bilo treba iz materiala, ki je bil na voljo izdelati naročeno brez luksuza dodatnih kož.

V osemdesetih letih so se začeli prebujati nasprotniki krzna in prodaja je začela padati. Najprej so ženski modni dodatki in perilo zgolj dopolnili ponudbo, sčasoma pa so se krzneni izdelki umaknili iz njegove izložbe in polic. Načrte o domači knjižnici je moral spremeniti in v kleti so nov dom našli najnujnejši stroji in orodja za obdelavo krzna. Nekatere večje lesene stroje starejših letnikov je želel podariti kakšnemu muzeju, vendar ni nikjer bilo interesa za organizacijo transporta. Stroji so končali pod sekiro in v ognju. Frančeva hčerka je ena redkih krznarskih mojstrov pri nas, saj so tudi nekateri bolj znani trgovci s krznom pri nas zgolj to - trgovci brez mojstrskega izpita. Vseeno pa hčerka svojo krznarsko znanje skriva in Franc pove, da jo je agresivna gonja proti krznu iskreno prizadela, zato se je krojaško in krznarsko znanje očeta in hčerke preselilo v klet. Od tam pa?

Butik Vodeb

V Stari Ljubljani je ob Čevljarskem mostu čevljarska delavnica. Butik Vodeb vodi Vladimir Vodeb, ki nadaljuje delo svojega očeta Ivana in deda Maksa. Na policah so razstavljeni čevlji vrhunske kvalitete, med katerimi so le redki modeli vredni manj kot 200€. Izdelki v butiku pa so namenjeni predvsem za prikaz ponudbe, saj pri Vodebu vse čevlje izdelajo po meri in željah stranke. V salonu iz temnega lesa z usnjenimi stoli vlada posebno vzdušje elegance, urejenosti in prefinjenosti. Ko pa Ivan in Vladimir odpreta vrata v delavnico, se stvari zasukajo za 180 stopinj.

Problem Stare Ljubljane je pomanjkanje prostora. Klet so izkopali sami, nadstropje je založeno z orodjem in materialom, pritličje prav tako. Verjetno lahko v vsakem nivoju delavnice najdemo vse - od strojev in orodja do materiala in že izdelanih čevljev. Pritličje delavnice je v bistvu le nekaj ozkih hodnikov, kjer na stenah ni prostora niti za dlan. Med zvitki usnja, skicami in načrti za čevlje se za malico najde le ozka izvlečna polica, Vladimirjeva pisarna pa je prostor, ki ga je škoda opisati z besedami.

V zgornje nadstropje vodijo ozke strme stopnice, vendar je zgoraj nekoliko več svetlobe in prostora. Na policah je shranjanih približno 1000 kopit, kar je le slaba petina celote. Na policah se najde tudi ženski salonar s številko 48 in moški čevelj številke 53. Sicer pa izdelke pri Vodebu naročajo tudi gledališki umetniki, modni oblikovalci in vsi, ki jim čevlji pomenijo nekaj več kot zgolj obuvalo. Vrhunska kvaliteta izdelave in popolna prilagodljivost željam stranke je skozi desetletja vedno zagotavljala stranke. Dela Vodeba ne moreta opraviti sama, zato imata zaposlenih še par delavcev, ki sta jih izučila sama, saj čevljarske šole v Sloveniji ni več.

Izjemno znanje in vrhunska kvaliteta sta torej skrivnosti čevljarskega butika ob Čevljarskem mostu. Desetletja dela pa morda najbolj zaznamuje omenjeno širjenje znanja - iz mojstrov na pomočnike in delavce, kot tudi iz generacije v generacijo. Kot je znanje na svojega sina pred mnogimi leti prenesel že Maks Vodeb, je Ivan skrivnosti posla poklonil Vladimirju - na naslednjo transformacijo znanja pa se že počasi pripravlja nova generacija Vodebov.

Iskanje, čakanje

99% slovenskega ulova rib v mednarodnih vodah opravita ladji Riba I in Riba II. Poleti je ribolov romantika. Dnevi so dolgi in topli, morje je polno rib in ulov sardel in sardonov je dober. Zima je druga zgodba. Morje je prazno in včasih izplujejo že ob treh zjutraj, da so do zore že kar se da daleč stran od obale. Plovba do mednarodnih vod traja tudi sedem ur in takrat na morju ostanejo tudi dva, tri dni. Neurja ne poznajo dneva in noči, sedem ribičev pa živi z nevihtami. Med njimi delajo, kuhajo, večerjajo in spijo s hrbti uprtimi ob trup ladje.

Ladji sta bili zgrajeni leta 1981 v italijanski Anconi. Trideset let dela je pošteno zdelalo kovinske dele na palubi, ki so ponekod skoraj nerazpoznavne gmote rje. Ograje in celo trup so ponekod močno zviti od udarcev ob pomol ali med ladjama, ko se pripravljajo za spuščanje mrež. Sicer pa je ladja menda kar v dobrem stanju. Tikovina na palubi je originalna, redni servisi na 250 ur obratovanja pa so v strojnici sicer neprijetni, a po besedah strojnika Riba II ne zahteva veliko.

Mirko Andrejčič je kapitan, ki se ima včasih za ribiča, včasih za šoferja. Večino dneva sicer res presedi in preleži za krmilom z obveznim cigaretom . Lažerni videz zavaja, saj oči hitijo z obzorja k Ribi I, ki ob vzporedno vleče mrežo in na sonar, ki prikazuje jate rib. Celo uro vleke se na njem ni pokazalo nič obetavnega in spet se budi dvom o smiselnosti spuščanja mreže.

Mitja, ki s štajerskim naglasom na ladjo vnaša nekaj eksotike, dviga mrežo in kuha. Kava, čaj, pečen piščanec, solata, kruh, karkoli. Želi si neodvisnosti; svoje barke in lastne ribiške obrti. Ker je kvota ribičev na slovenski obali vedno izpolnjena, novi prosilci padejo v čakalno vrsto. Čeprav ni v vrsti niti deseti, ga do samostojnosti loči vsaj še deset let. Sicer ima edini na ladji velike probleme z valovi, ki ga uničijo. Sam o hibi ne govori veliko, ostali pa potrdijo da ga burja res spravi na kolena - dobesedno. Je pa na srečo izjemno trmast in ne odneha. Kljub bolezni naredi vse, kar se od njega zahteva in pričakuje.

Pozimi so od najbližje obale slovenske ribiške ladje oddaljene tudi do deset ur plovbe, v slabem vremenu in težkih razmerah pa se zgodi marsikaj. Pred kratkim si je kolega na vitlu za dvigovanje mreže zdrobil prst, drugi si je polomil rebra. Nenad, ki je bil še pred dvema letoma aktiven plezalec, je med nevihto padel na bitvo in si zlomil hrbtenico. Plezanje je zaenkrat na stranskem tiru. Mitja je doživel bližnje srečanje z dvometrskim morskih golobom, ki mu je strupeno bodico na repu zabodel vse do stegnenice. Kot med valovi je tudi po vbodu pokazal trmo in delal tako kot vsi, le da mu je med strahotnimi bolečinami iz gnojne rane tekla kri. Vseh sedem ur, kolikor je Riba II rabila do izolske bolnišnice.