Jamarjenje

Lov na lisice v luknjah poteka s psi jamarji. Bojeviti mali psi se spustijo globoko v lisičine, iz katerih skušajo pregnati lisico, na katero čaka lovec na površju. Jamarjenje je zato tudi med lovci pogosto tarča različnih obtožb - preveč bojevit pes se lahko spusti v boj z lisico, kar se lahko konča slabo tako za enega kot za drugega. Nepreviden lovec ne bo opazil, da psa pošilja v jazbino in psa bo pričakal jezen jazbec. Jazbeci so ena glavnih nevarnosti pri jamarjenju, saj so spretni borci, ki pred zimo tehtajo tudi čez dvajset kilogramov, njihovi zobje in dolgi kremplji pa so na smrt v jazbini obsodili marsikaterega psa.

Zdenko Mulh za lov uporablja sedemletnega Đona, nemškega lovskega terierja. Značilnost dobrega jamarja je prava mera popadljivosti in vztrajnosti. Pravi pes zna držati razdaljo med lisico in se izogiba kontaktu, medtem ko se preveč pogumen pes spusti v boj.

Velik del jamarjenja je čakanje, ko pes raziskuje podzemne love in preganja lisico. Da je ta doma, potrjuje razburjen pasji lajež, ki prihaja nekje izpod nog. Terier se ves blaten prikaže enkrat iz te, enkrat iz one luknje, a lisice ni na spregled. Po slabi uri čakanja ob lisičini z osmimi vhodi se lovec in pes odpravita naprej - do naslednjih lukenj. Đon tokrat ne pokaže posebnega zanimanja nad podzemljem, slabo očiščeni vhodi, polni listja pa zgolj potrjujejo, da je lisičina zapuščena. V spomladanskem času lisiče iščejo nove luknje - včasih se naselijo v zapuščene jazbine ali lisičine, večkrat pa jih s sprednjimi tacami izkopljejo kar same.

Med poznim vračanjem proti avtomobilu se na vrhu vzpetine dviga majhen kup. Kamen, krtina, kup zemlje? Pes in lovec skoraj sinhrono ugotovita, da ju z varne razdalje opazuje lisica, ki pa je po dveh skokih že skrita v dolini. Očitno bo počakala do julija, ko se ponovno začne lovna doba lisice.