Puškarstvo Šteh

Po stenah Štehove puškarske delavnice visi lovsko orožje, ob stenah so prislonjeni kosi lesa, po delovnih pultih pa stroji za obdelovanje kovine in nešteti predali. V kotu je na steni prostor za fotografije divjadi, ki so jo z domačimi puškami uplenile stranke - levinja, zebra, rjavi medved in njegov severni sorodnik bele barve, kar govori o visokih zahtevah strank. Puškarsko obrt Šteh je leta 1977 začel Milan Šteh, na njegovih temeljih pa sedaj gradi sin Klemen. Milan je bil do leta 1977 zaposlen v Teritorialni obrambi, čeprav je že kot otrok sanjal o poklicu puškarja. Kot sinu revne suhokranjske družine so bile te sanje vedno oddaljene, dokler ni nek lovec, ki je v Suho krajino prihajal na lov, pogosto pa prenočil prav pri Štehovih spodbudil njegovega očeta, da sina pošlje v puškarsko šolo. Milan je tako kot mlad fant res odšel v Ljubljano, kjer se je v puškarski delavnici izučil puškarstva.

"Leta 1977 sem začel iz nič, kot da bi gradil hišo", se spominja mojster: "Odkupil sem del kranjske puškarne in začel obrt, kasneje pa se mi je pridružil še sin, ki sedaj že več kot deset let vodi obrt, sicer pa ima še enkrat toliko delovnih izkušenj. Pred tridesetimi leti je bilo težko. Dopoldne sem sprejemal stranke, popoldne se vozil v Avstrijo po material in orodje, ponoči pa prižgal radio in se zaprl v delavnico. Zjutraj pa spet vse znova in tako vsak dan - na srečo imam to lastnost, da rad delam, pa tudi sin je takšen. Sam pa imam še vedno navado, da ne morem spati več kot dve ali tri ure na noč. Zdaj lahko ves material naročimo s hitro pošto in se ni potrebno voziti v Avstrijo, zato je časa več, ampak ponoči sem vseeno pokonci in kaj berem."

Mojstra v delavnici izdelata puške skoraj vseh znanih kalibrov in izvedb. Poleg tehničnih lastnosti pa lahko Štehove puške zelo ostro razdelimo tudi na tiste bolj delovne in tiste prestižne. Te so okrašene z zlatimi dodatki in natančno gravirane s podobami divjadi in boginje lova Diane, namenjeni pa so jim tudi najlepši kosi orehove korenine, ki se uporablja za kopita. Cene tega dragocenega lesa se začnejo pri približno 1000€ za eno puško, kvalitetni kosi, ki jih krasi pisana črnjava pa so vredni 5000€ in več. Prestižne puške so izdelane za velik, slovesen lov ob posebnih priložnostih. Njihova izdelava je zahtevna, zato so čakalne dobe za takšno orožje celo do treh let, medtem ko se manj zahtevne puške lahko izdela že v nekaj mesecih.

In kdo so najboljši lovci? "Najboljši lovci so revni ljudje. Imajo pravi občutek za naravo, živali, okolje in lov. Nekateri lovci se nasmihajo, ko rečem da moraš imeti puško rad - tudi orožje je treba spoštovati. Vsaka puška, ki jo damo v roke lovcu je izdelana po njegovih merah. Pred izdelavo izmerimo dolžino njegovih rok, velikost dlani, upoštevamo lovčevo telo in namen puške. Lovec si mora biti s puško blizu. Morata biti usklajena in namenjena drug drugemu. Tu ni rezerve."

Jamarjenje

Lov na lisice v luknjah poteka s psi jamarji. Bojeviti mali psi se spustijo globoko v lisičine, iz katerih skušajo pregnati lisico, na katero čaka lovec na površju. Jamarjenje je zato tudi med lovci pogosto tarča različnih obtožb - preveč bojevit pes se lahko spusti v boj z lisico, kar se lahko konča slabo tako za enega kot za drugega. Nepreviden lovec ne bo opazil, da psa pošilja v jazbino in psa bo pričakal jezen jazbec. Jazbeci so ena glavnih nevarnosti pri jamarjenju, saj so spretni borci, ki pred zimo tehtajo tudi čez dvajset kilogramov, njihovi zobje in dolgi kremplji pa so na smrt v jazbini obsodili marsikaterega psa.

Zdenko Mulh za lov uporablja sedemletnega Đona, nemškega lovskega terierja. Značilnost dobrega jamarja je prava mera popadljivosti in vztrajnosti. Pravi pes zna držati razdaljo med lisico in se izogiba kontaktu, medtem ko se preveč pogumen pes spusti v boj.

Velik del jamarjenja je čakanje, ko pes raziskuje podzemne love in preganja lisico. Da je ta doma, potrjuje razburjen pasji lajež, ki prihaja nekje izpod nog. Terier se ves blaten prikaže enkrat iz te, enkrat iz one luknje, a lisice ni na spregled. Po slabi uri čakanja ob lisičini z osmimi vhodi se lovec in pes odpravita naprej - do naslednjih lukenj. Đon tokrat ne pokaže posebnega zanimanja nad podzemljem, slabo očiščeni vhodi, polni listja pa zgolj potrjujejo, da je lisičina zapuščena. V spomladanskem času lisiče iščejo nove luknje - včasih se naselijo v zapuščene jazbine ali lisičine, večkrat pa jih s sprednjimi tacami izkopljejo kar same.

Med poznim vračanjem proti avtomobilu se na vrhu vzpetine dviga majhen kup. Kamen, krtina, kup zemlje? Pes in lovec skoraj sinhrono ugotovita, da ju z varne razdalje opazuje lisica, ki pa je po dveh skokih že skrita v dolini. Očitno bo počakala do julija, ko se ponovno začne lovna doba lisice.

Jutro v Kočevju

Kočevje, 6:15 v ponedeljek. V Big Star Pubu se na kavi zbirajo delavci Grče. Pritožbe nad celodnevnim mrazom in vetrom, debata o mesečnih normah in podobnem. Nekaj zabavnega zmerjanja med Hrvatom in Bosancem (o šahovnici na novem traktorju in vojni, na katero se morata pripraviti), par skajenih cigaretov in čas je za odhod v gozdove nad Kočevjem, kjer se bo začel delovni dan. Ta bo trajal od sedmih do približno enih, dveh popoldne.

Pravilno odžagano drevo se odlomi v ščetini, ki deluje kot tečaj. Najprej se zažaga trikoten zasek, ki določa smer padca. Smer se da precej natančno določati, čeprav veter, ukrivljena debla in razvejanost bistveno vplivajo na zahtevnost sečnje. Primeri, ko drevo ne pade popolnoma po načrtih so zelo redki - v najtežjih pogojih, ko kaže da bo drevo padlo v popolnoma neustrezno sme, si delavci pomagajo kar z vitlom. Jeklenico privežejo čim višje na drevo, nato pa jo med žaganjem napenjajo v željeno smer. Na levi Brane s sekiro, ki jo je pred leti v gozdu ob drevesu našel sodelavec. Bila je stara in zarjavela s popolnoma preparelim ročajem. Ob upokojitvi jo je najditelj podaril sodelavcu, ko pa se je kasneje upokojil še ta, je sekiro nasledil Brane. V mrazu pred začetkom dela si je Boštjan na traktorjevi izpušni cevi grel rokavice in čelado.

Za odvijanje bobna s sedemdesetimi metri jeklenice je potrebne veliko moči, da se jo od traktorja zvleče do dreves. Vitla sta neodvisno nadzorovana z daljinskim upravljalnikom na traktoristovemu pasu. Čeprav ima vsak izmed njiju 80 kN moči, je vleka vseeno zahtevna. Drevesa se zatikajo za skale ali panje dreves in zgodi se, da se jeklenica tudi strga. Takrat udari kot elastika, njene moči pa se bojijo tudi delavci, ki se tudi umaknjeni na varna mesta ob skrajnih silah na jeklenico previdno sklanjajo in zakrivajo obraz.