Nasproti Rojčevega mlina so se vrtela mlinska kolesa dveh mlinov - Zajčevega in Vehovčevega. Opreme slednjega ni več in ostala ja zgolj prazna stavba, za njo pa tik ob Krki lep star sadovnjak oziroma drevored. V mlinu Cirila in Cvete Zajc pa ostaja vsa oprema. Ciril je upravljanje mlina prevzel po drugi svetovni vojni, čez par let pa se mu je pridružila soproga in skupaj sta začela mleti na petih mlinskih kamnih.
Vsak kamen je bil namenjen posamezni vrsti moke oziroma žita. To so v mlin dovažali pomlinarji, stranke. Cveta tako opisuje najbolj delavne dni: "Vreče žita so okna zakrila skoraj v celoti - dva metra visoko in par metrov v dolžino. Vendar pa je bilo vedno tako, da je vsak dobil moko iz svojega žita. Včasih sva z možem res izgubila kakšen žakelj, vendar pa sva ga ponavadi kasneje tudi našla." Mlin je torej mlel dan in noč, skoraj sedem dni na teden, pri čemer je ves čas zahteval prisotnost človeških rok. V grote, široke odprtine nad mlinskimi kamni je bilo treba ves čas vsipavati žito, pri petih kamnih pa je to pomenilo nenehno prenešanje žita v škafih, saj je v času ko si obhodil vse kamne, prvi že zmlel vse žito. "Čudim se da sploh še lahko hodim," se s škafom v roki spominja Cveta, ko opisuje postopek mletja: "Moka je padala v pajkl v spodnjem prostoru. V njem se je presejala čez različna vrečasta sita, nato pa se jo je spet pobralo in ponovno zmlelo. Vsako žito je bilo potrebno zmleti večkrat, tudi po sedemkrat, saj se je le takrat dobilo res gladko moko."
Mlin je zahteval stalno vzdrževanje. Za sprotna popravila so bile ponavadi kar v sklopu mlina manjše mizarske delavnice, v katerih se je sproti reševalo težave. Težavnejša je bila oskrba s primernim lesom za nadomestne dele. Deske za bukove lopate na mlinskem kolesu niso predstavljale težav, ravni hrastovi hlodi in les za mlinsko kolo pa je bila druga stvar. Mlinarji so redke proste dni izkoristili v gozdovih, kjer so iskali naravno kriv les, ki bi ga lahko uporabili v mlinu. Največ redne oskrbe so presenetljivo zahtevali mlinski kamni. Kvaliteta moke je bila odvisna tudi od ostrine kamnov - njihove hrapavosti, zato je bilo potrebno klepanje, kar se je delalo vsak drugi dan. To je bilo eno težjih opravil, saj je bilo treba pri tem umakniti zgornji kamen, pri tem pa paziti da se je ohranilo ravnovesje ter položaj osi. V nasprotnem primeru bi se kamna neenakomerno obrabljala, v najslabšem primeru pa bje slabo nameščen kamen celo počil. Kamen se je najprej namazal s črno barvo, da se je razkrila reliefna površina. S škrlami se je po celi površini kamen naostrilo, kar je vzelo približno dve uri - če kdo en par kamnov skleplje v eni uri, je to zagotovo slabo delo!
Zajčev mlin je dober primer prilagajanja razmeram.Že par let po zaprtju je gospodarjev sin prišel na idejo, da bi se obstoječa kolesa uporabilo za proizvodnjo elektrike. Mlinar naj bi bil sicer najprej proti, potem pa je ob prigovarjanju žene menda le popustil. Sin je naslednjo zimo preživel v delavnici, kjer je sestavljal in varil njihovo prvo turbino, pripeljano iz Milana. Namestitev je zahtevala precej prilagajanja, na koncu pa se je izkazala za uspešno in hidroelektarna je čez nekaj let dobila še eno manjšo turbino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar