torek, 15. februar 2011

13. Cerkev sveti Rok, Novo mesto


Cerkev svetega Roka leži na manjši vzpetini na južnem robu Novega mesta. Pred okolico je skrita z gostim smrekovim gozdom, čeprav shojene poti in prazne pločevinke pokažejo, da zna biti ob tej cerkvi iz sedemnajstega stoletja še vedno živahno. Cerkev je bila sicer zgrajena okrog leta 1630, ko sta jo v spomin na epidemijo kuge leta 1625 postavila grof Rudolf Paradaiser in njegova žena, baronica Doroteja Heller.


Dostop do samih zidov je še v zimskem času precej otežen, ko pa se poleti razraste robidovje pa na cerkev opozarja zgolj še zvonik. Ta je v bistvu najbolj ohranjen del cerkve, na katerem se še celo vidi ostanke konstrukcije - ohranjenega je nekaj ometa, par lesenih elementov, pa tudi zidovi so v boljšem stanju kot na drugem koncu ruševin.

Cerkev, sicer priljubljena romarska pot pa ima tudi temnejši del svoje zgodovine. Med drugo svetovno vojno je bila nekakšna zbirna točka za novačenje belogardistov. Novomeški kaplani so med vojno ob večerih pošiljali fante k osamljeni cerkvi, kjer so se srečali z vodnikom, ki jih je odpeljal do drugih domobranskih skupin. Pri cerkvici so se skrivali tudi belogardisti, preoblečeni v partizane štajerskega bataljona. Junija 1942 je na njih naletela skupina partizanov; Franc Pacek s Krškega polja in Zvone Runko, še dijak iz Ljubljane ter trije neznani borci. Belogardisti (iz Šentruperta in Mirne Peči) so ju na mestu zaklali in v različnih poročilih ponosno opisovali zločin: " K sreči sem imel velik in oster nož, dober za njune prsi in sedaj počivata dvesto korakov od cerkve proti polju pod suhimi vejami..." in "...so komandant in dva naša pobila tri partizane in poveljnika. Poveljnik je bil pravi galjot. Dvakratni udarec s puško po glavi ga ni podrl in je še hotel vreči ročno granato. Toda naš komandant mu je porinil bajonet v trebuh. Oni je še zarjovel: "Tovariš, kaj delaš, jaz sem bil v Španiji, sem pravi komunist." A naši: "Zato te pa bom, hudič"..."
Po vojni je bila cerkev nacionalizirana in zapuščena, kljub kolaborantskim zločinom pa še ni dobila dovolj krvi. Sredi šestdesetih let sta se med zapuščenimi zidovi menda zastrupili dve srednješolki.

4 komentarji:

  1. sm že enkrat videl, sem mislil da je zapuščen stražni stopl predi gozda, ker nisem šel bližje

    zanimivo :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Res zanimivo. Kje si dobil zgodovinske podatke in podatke o zastrupitvi? Sam namreč raziskujem zgodovino tega kraja.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Župnija Šmihel ima na svoji spletni strani kratko zgodovino cerkve, nekaj mislim da sem našel tudi v starih Dolenjcih z iskanjem preko interneta. Obstaja tudi neka knjiga o zgodovini župnije, natisnjena je bila že leta 1879: Drobtinice iz zgodovine župnije Šmihel, Anton Peterlin. In seveda Sajetov Belogardizem.

      Hvala za komentar!

      Izbriši
  3. Bi bilo spodobno da se na tem mestu morda uredi recimo kapela, se uredi spomenik, in obeleži pokojne, ki so utrpeli zločinsko grozoto na tem kraju, nekdanje cerkve!!!!!!! Tukaj je tekla kri, menim z božjo pomočjo, molitvijo, ali z sveto mašo na tem kraju, v zadoščenje pokojnih, njihovih duš,.

    OdgovoriIzbriši