12. Rimski vrelec, Kotlje

Na robu vasi Kotlje na Koroškem ob vznožju 1699 metrov visoke Uršlje gore leži Rimski vrelec, prazna stavba mnogih zgodb. V njeni neposredni bližini je izvir mineralne vode, katere zdravilne lastnosti so domačini poznali že v 15. stoletju. Ravno voda je bila glavni krivec, da se je v Kotljah, temu umaknjenemu kraju blizu avstrijske meje, že sredi devetnajstega stoletja zgradilo letovišče na visokem nivoju – Rimski vrelec.
Ravno v letih okrog otvoritve zdravilišča so v okolici našli ostanke iz rimske dobe in kraja se je prijelo ime, ki je bilo nato uporabljeno za poimenovanje letovišča, ohranilo pa se je še danes. Ob koncu stoletja je posest kupila rodbina Schütz in jo dala v upravljanje Osjanderju, ki je s spretnim delovanjem močno dvignil ugled in popularnost letovišča. Po mnogih železniških postajah so potnike v Kotlje vabili prospekti in plakati, ki so se tiskali v francoskem, italijanskem in nemškem jeziku.

Po prvi svetovni vojni je hotel kupila Ana Nešič, leta 1929 pa je v Rimski vrelec prišla prava atrakcija – elektrika iz lastne elektrarne, katera je bila v prvih letih namenjena predvsem za osvetljevanje pozdravnih napisov. Nečak Nešičeve je bil Stanko Marchiotti, kasnejši upravnik hotela, ki je skupaj z ženo Anico živel za dober ugled in urejenost letovišča. Anica Marchiotti se še vedno spominja let, ko je bil hotel vsako sezono poln gostov iz tujine, dela pa nikoli ni zmanjkalo: »Mož je vstajal ob dveh, treh zjutraj in delal v hlevu, na njivi ali travniku do zore, ko se je vrnil domov. Najprej se je umil in očedil, potem pa je odšel z vozom po goste ali pa samo pozdraviti obiskovalce in vsi so bili navdušeni, kako je Herr Marchiotti pravi gospod z manirami, pa nihče ni vedel da je cele noči garal«. Stanko pa je eden najbolj zaslužnih, da je Rimski vrelec v tridesetih letih postal tudi zimsko turistično središče. Kot izobraženi smučarski učitelj je omogočil, da so se gostje zabavali tudi pozimi, s konstruktorsko pomočjo Stanka Bloudka pa se je zgradila tudi manjša smučarska skakalnica.

»Leta 1941 so nas Nemci izselili, v hotelu pa je bil štab Gestapa. Ko smo se po vojni vrnili, smo že leta 1947 izgubili lastništvo, saj je bila stavba nacionalizirana. Vseeno pa je mož ostal upravnik letovišča,« nadaljuje Anica in se spominja, da je bila takrat okolica res lepo urejena: »Okrog hotela so bile ponoči prižgane lepe luči, po terasi in sprehajalnih poteh pa je bil posut bel pesek. Moj mož je strogo pazil, da ni nikjer ostal kakšen papirček ali smet, kar se tega tiče je bil res dosleden. Tudi stavba je izgledala drugače. Imela je več lesenih balkonov, pa tudi levi del je bil dozidan kasneje. Na tistem vogalu je včasih stala švajcer vila, vsa v izrezljanem lesu in lepo pobarvana. Potem so jo porušili, ker naj bi bila nevarna zaradi požara. Spomnim se, da sem takrat bila v bolnišnici zaradi operacije na nogi in ko sem se po več tednih končno lahko spet sprehajala zunaj, sem šla za Rimski vrelec in spoznala, da vile ni več," se z žalostnim glasom spominja gospa Marchiotti, ki živi v več kot sto let stari macesnovi vili tik ob hotelu.

Filip Merkač, zbiralec starih koroških razglednic in že več kot petdeset let Koteljski vaški fotograf je nepresahljiv vir zgodb. Spominja se obiskovanja hotelske restavracije in plesov, tudi on pa potrdi, da je bil hotel v resnično lepem stanju, ko je bil njegov upravnik Stanko Marchiotti. »Do načrtovane gradnje za delavce železarne v Ravnah so bile Kotlje zelo umaknjena vasica. Spomnim se, da so morali za avtobus, ki je pripeljal dijake v internat, ki je bil nekaj časa v Rimskem vrelcu celo širiti cesto, saj je bila preozka za že tako majhen avtobus. Še leta 1950 smo imeli manj kot deset hišnih številk, danes pa je hiš že čez sto«.

Tako kot mnogi Hotuljci tudi gospod Filip potrdi zdravilne lastnosti vode. Zaradi visoke vsebnosti železa ima ta sicer izrazit vonj in okus, po nekaj dneh pa zaradi oksidacije celo pomotni. Nekoč so vodo izvažali v Avstro-Ogrsko in menda celo v Ameriko, vsekakor pa se ni uveljavila zgolj kot zdravilna voda. Kiséva voda je bila posebej priljubljena v avstrijskih restavracijah in kavarnah, njeni učinki pa so bili poznani tudi cesarju Francu Jožefu. »Zraven Rimskega vrelca je bila manjša stavba, v kateri so med vojno gestapovci ubijali in mučili svoje žrtve. V kleti te stavbe je danes slabo ohranjen relief, kjer so včasih polnili vodo v pollitrske steklenice – sauerbrun flaše smo jim rekli. Potem so jih pa v zabojih po sedemdeset vozili naprej."

Občina Ravne na Koroškem, ki je posestvo po denacionalizaciji odkupila, sedaj išče kupca, ki bi se bil pripravljen lotiti obnove in oživitve turistične dejavnosti. Filip Merkač pri tem opozarja, da se ne sme pozabiti na domačine: »Po drugi svetovni vojni so bili vsi zaposleni s Koroške in vem, da so prejeli veliko pohval s strani gostov. Občina naj bi se sedaj usklajevala z nekim ruskim podjetjem in slovensko skupino vlagateljev, pri čemer pa je predvsem važno, da bo novi lastnik cenil lokalno prebivalstvo. Imamo veliko izdelovalcev domačih izdelkov, negovalcev starih obrti in turističnih kmetij; vsi ti bi se lahko vključili v novo poglavje Rimskega vrelca«. Rimski vrelec, Römmerquelle, Fontane Romana in hotel, letovišče, zdravilišče, štab Gestapa, dijaški dom in prazna, nekoliko pozabljena stavba. Kaj torej prinaša novo poglavje?