Sredi obsežne gole planjave stoji Pesniški dvor. Posestvo se je omenjalo že v listinah iz 13. stoletja, sedanja podoba pa izhaja iz 17. stoletja. Redno je menjal lastnike vse do leta 1832, ko je do konca druge svetovne vojne zanj skrbel šentpavelski samostan. Na posestvu so se v teh letih gojila jabolka, ki so se izvažala vse do Dunaja.
Stavba pravokotnega tlorisa ima edini bolj razgibani detajl na vzhodnem koncu, kjer je prizidana manjša kapela. Na spodnji strani dvora je kar pet vhodov, ki vodijo v kleti ali stranske prostore. Srednji po stopnicah pelje v zgornje nadstropje z bivalnimi prostori.
V veži se še najde nekaj valjčkanih sten ali pa vzorec, ki so zadnji lastniki skrili z beljenjem. Še nekaj let nazaj so v razpadajočem dvoru živele tri družine, o čemer govorijo tudi spremembe v stanovanjskih prostorih. Bili so prebeljeni in za silo preurejeni v dom; montažna kopalnica v kotu sobe pod stropom s štukaturnimi okviri, pisan tepih v sosednji sobi, nova vrata.
V Sloveniji bi dolgo iskali zapuščen dvorec ali grad, ki zavetja skozi stoletja ne bi nudil tako plemičem kot tudi sodobnim graščakom z druge strani družbe. Pesniški dvor je po rodovih plemenite družbe postal dom ljudem z roba, mogočne kleti in veliko podstrešje pa igrišče njihovih otrok.
res so bili veliki prostori,saj sem neki ćasa živel v tej stavbi,škoda da ni noben tega vzdrževal
OdgovoriIzbrišires so bili veliki prostori,saj sem neki ćasa živel v tej stavbi,škoda da ni noben tega vzdrževal
OdgovoriIzbriši