13. Cerkev sveti Rok, Novo mesto

Cerkev svetega Roka leži na manjši vzpetini na južnem robu Novega mesta. Pred okolico je skrita z gostim smrekovim gozdom, čeprav shojene poti in prazne pločevinke pokažejo, da zna biti ob tej cerkvi iz sedemnajstega stoletja še vedno živahno. Cerkev je bila sicer zgrajena okrog leta 1630, ko sta jo v spomin na epidemijo kuge leta 1625 postavila grof Rudolf Paradaiser in njegova žena, baronica Doroteja Heller.

Dostop do samih zidov je še v zimskem času precej otežen, ko pa se poleti razraste robidovje pa na cerkev opozarja zgolj še zvonik. Ta je v bistvu najbolj ohranjen del cerkve, na katerem se še celo vidi ostanke konstrukcije - ohranjenega je nekaj ometa, par lesenih elementov, pa tudi zidovi so v boljšem stanju kot na drugem koncu ruševin.

Cerkev, sicer priljubljena romarska pot pa ima tudi temnejši del svoje zgodovine. Med drugo svetovno vojno je bila nekakšna zbirna točka za novačenje belogardistov. Novomeški kaplani so med vojno ob večerih pošiljali fante k osamljeni cerkvi, kjer so se srečali z vodnikom, ki jih je odpeljal do drugih domobranskih skupin. Pri cerkvici so se skrivali tudi belogardisti, preoblečeni v partizane štajerskega bataljona. Junija 1942 je na njih naletela skupina partizanov; Franc Pacek s Krškega polja in Zvone Runko, še dijak iz Ljubljane ter trije neznani borci. Belogardisti (iz Šentruperta in Mirne Peči) so ju na mestu zaklali in v različnih poročilih ponosno opisovali zločin: " K sreči sem imel velik in oster nož, dober za njune prsi in sedaj počivata dvesto korakov od cerkve proti polju pod suhimi vejami..." in "...so komandant in dva naša pobila tri partizane in poveljnika. Poveljnik je bil pravi galjot. Dvakratni udarec s puško po glavi ga ni podrl in je še hotel vreči ročno granato. Toda naš komandant mu je porinil bajonet v trebuh. Oni je še zarjovel: "Tovariš, kaj delaš, jaz sem bil v Španiji, sem pravi komunist." A naši: "Zato te pa bom, hudič"..."
Po vojni je bila cerkev nacionalizirana in zapuščena, kljub kolaborantskim zločinom pa še ni dobila dovolj krvi. Sredi šestdesetih let sta se med zapuščenimi zidovi menda zastrupili dve srednješolki.

Zajčev mlin, Žužemberk

Nasproti Rojčevega mlina so se vrtela mlinska kolesa dveh mlinov - Zajčevega in Vehovčevega. Opreme slednjega ni več in ostala ja zgolj prazna stavba, za njo pa tik ob Krki lep star sadovnjak oziroma drevored. V mlinu Cirila in Cvete Zajc pa ostaja vsa oprema. Ciril je upravljanje mlina prevzel po drugi svetovni vojni, čez par let pa se mu je pridružila soproga in skupaj sta začela mleti na petih mlinskih kamnih.


Vsak kamen je bil namenjen posamezni vrsti moke oziroma žita. To so v mlin dovažali pomlinarji, stranke. Cveta tako opisuje najbolj delavne dni: "Vreče žita so okna zakrila skoraj v celoti - dva metra visoko in par metrov v dolžino. Vendar pa je bilo vedno tako, da je vsak dobil moko iz svojega žita. Včasih sva z možem res izgubila kakšen žakelj, vendar pa sva ga ponavadi kasneje tudi našla." Mlin je torej mlel dan in noč, skoraj sedem dni na teden, pri čemer je ves čas zahteval prisotnost človeških rok. V grote, široke odprtine nad mlinskimi kamni je bilo treba ves čas vsipavati žito, pri petih kamnih pa je to pomenilo nenehno prenešanje žita v škafih, saj je v času ko si obhodil vse kamne, prvi že zmlel vse žito. "Čudim se da sploh še lahko hodim," se s škafom v roki spominja Cveta, ko opisuje postopek mletja: "Moka je padala v pajkl v spodnjem prostoru. V njem se je presejala čez različna vrečasta sita, nato pa se jo je spet pobralo in ponovno zmlelo. Vsako žito je bilo potrebno zmleti večkrat, tudi po sedemkrat, saj se je le takrat dobilo res gladko moko."

Mlin je zahteval stalno vzdrževanje. Za sprotna popravila so bile ponavadi kar v sklopu mlina manjše mizarske delavnice, v katerih se je sproti reševalo težave. Težavnejša je bila oskrba s primernim lesom za nadomestne dele. Deske za bukove lopate na mlinskem kolesu niso predstavljale težav, ravni hrastovi hlodi in les za mlinsko kolo pa je bila druga stvar. Mlinarji so redke proste dni izkoristili v gozdovih, kjer so iskali naravno kriv les, ki bi ga lahko uporabili v mlinu. Največ redne oskrbe so presenetljivo zahtevali mlinski kamni. Kvaliteta moke je bila odvisna tudi od ostrine kamnov - njihove hrapavosti, zato je bilo potrebno klepanje, kar se je delalo vsak drugi dan. To je bilo eno težjih opravil, saj je bilo treba pri tem umakniti zgornji kamen, pri tem pa paziti da se je ohranilo ravnovesje ter položaj osi. V nasprotnem primeru bi se kamna neenakomerno obrabljala, v najslabšem primeru pa bje slabo nameščen kamen celo počil. Kamen se je najprej namazal s črno barvo, da se je razkrila reliefna površina. S škrlami se je po celi površini kamen naostrilo, kar je vzelo približno dve uri - če kdo en par kamnov skleplje v eni uri, je to zagotovo slabo delo!


Zajčev mlin je dober primer prilagajanja razmeram.Že par let po zaprtju je gospodarjev sin prišel na idejo, da bi se obstoječa kolesa uporabilo za proizvodnjo elektrike. Mlinar naj bi bil sicer najprej proti, potem pa je ob prigovarjanju žene menda le popustil. Sin je naslednjo zimo preživel v delavnici, kjer je sestavljal in varil njihovo prvo turbino, pripeljano iz Milana. Namestitev je zahtevala precej prilagajanja, na koncu pa se je izkazala za uspešno in hidroelektarna je čez nekaj let dobila še eno manjšo turbino.