Blaž Krže je lovec z velikim srcem, med lovci pa velja za pravo legendo. Ljubi naravo, živali in lov, hkrati pa priznava, da je v njegovem srcu prostor tudi za tiste, ki lovu nasprotujejo. Med pripovedovanjem se zatopi v svoje misli, lovske izkušnje ga vodijo iz teme v temo, a hkrati ostaja trdno na tleh. Je avtor večih strokovnih člankov in knjig o divjadi in lovu ter starešina Lovske družine Mirna, poleg tega pa je tudi eden izmed podpredsednikov zveze lovskih družin znotraj Evropske unije, dolga leta je bil tudi predstojnik strokovnih služb Lovske zveze Slovenije in upravnik dveh lovišč. V domačem lovišču ga vedno spremlja tudi psica Jola, ki jo je pred sedmimi leti rešil iz nečloveških razmer pesjaka hrvaškega preprodajalca psov.
Vedno govorimo o spreminjanju odnosa javnosti do lova. Kako pa je z odnosom lovca do lova? Se njegov odnos do lova spreminja?
„Bi rekel, da nisem posebno spremenil odnosa. Vsekakor pa nisem zadovoljen s tem kar se dogaja in izgleda, da je to povezano s spreminjanjem odnosov med ljudmi. Včasih se znajdem v kakšni družbi lovcev in razmišljam... Pogled na lovce v Evropi se spreminja in vedno težje je braniti lovstvo. Srečujem se z ljudmi iz vse Evrope, ki mi povedo kako je v nekaterih državah večinski del strašno proti lovcev, brez da bi natančno vedeli kaj lov danes sploh je.“
Ampak med sedmimi milijoni lovcev v Evropski uniji najdemo takšne in drugačne ljudi in prav tako načine lova?
„Saj v bistvu na tihem podpiram nasprotnike lova. Lov v oborah, kruti pogoni v Španiji in spuščanje fazanov pred puške, kar se dogaja tudi pri nas,... Tega ne moreš nikjer javno utemeljevati, to nikjer ne zdrži argumentov. In vse to daje lovstvu neko podobo, torej tako dobre kot slabe stvari. Tako da je danes biti lovec v nekaterih državah v bistvu nekaj, kar skušajo ljudje prikrit. Tudi pri nas. Na podeželju, v ruralnem okolju pa ljudje vedo, da brez lova zares ne gre. Razmere v naravi so se bistveno spremenile. Nekaterih vrst divjadi je danes bistveno več, plenilcev pa v večini Evrope praktično ni ali so le za vzorec. To pomeni, da nekdo mora posegati v naravni stalež divjadi.“
Kako hitro se sploh spreminjajo populacije divjadi?
"Pred stotimi leti je bilo nekatere divjadi neprimerno manj. Sploh srnjad je ena takšnih vrst, pa tudi druga parkljasta divjad, plenilcev pa kot sem rekel ni. V kroniki veleposestnika Auersperga, ki je v originalu ohranjena na Dunaju berem o divjadi. V svojih rokah je imel gozdarstvo, kmetijstvo in lovstvo na kar sto tisoč hektarih, pa je bila srnjad vseeno zelo redka. Na vseh posestih jih v dvajsetih letih mogoče niso uplenili niti sto. Podobno je bilo v nekaterih naših loviščih še pred drugo svetovno vojno – če se je kje pojavila srnjad, je bilo to prava redkost."
Poleg vsakega posameznega lovca k sliki lova verjetno nekaj dodajo tudi promocijske akcije Lovske zveze Slovenije?
„Seveda, a menim da ne dovolj. Izobraževanje javnosti je izjemno pomembno in nerad gledam, kako se na tem področju ne naredi dovolj. Večina lovcev samo govori o tem, kaj bi se moralo storiti. Zato pomagam sam. Letos sem se tega preko sobotne izdaje Dnevnika lotil dvakrat. Enkrat sem povzel, da je medvedov manj kot mislimo, ker jih je dejansko mnogo manj kot nekateri vpijejo, drugič pa sem razložil, da se srnjih ali drugih mladičev divjadi v naravi ne dotikamo in jih pustimo, saj je mati verjetno v bližini. Jaz sem napisal, časopis je objavil in mogoče je bilo narejeno vsaj nekaj dobrega. Takih opozoril je premalo.“
Zagotovo je takšen nekonflikten pristop bolje sprejet kot golo osredotočanje na pomen lova?
„Drži, predvsem pa je pri nas velik problem zaupanje v lovce. Ne samo med laiki, tudi sicer ni nekega zaupanja. Z lovom sta se pred ukinitvijo Ministrstva za okolje in prostor ukvarjali dve ministrstvi, okoljsko in kmetijsko, letni načrti odvzema pa nastajajo na Zavodu za gozdove. Žalosti me to nezaupanje, saj ne vem od kod prihaja. Pri nas ni bilo nikoli bojazni, da bi kakšna vrsta izginila. Lovci smo sami, na lastno pobudo leta 1980 zaščitili gozdne kure, leta 1973 pa risa. To so bili časi, ko se državi še sanjalo ni o takšnih zadevah in naše delo je takrat izpadlo kot nenavadno.“
Je bilo ob vašem prihodu na lovsko zvezo drugače?
„Na zvezo sem prišel leta 1963. Takrat smo izdajali zelo kvalitetne letne publikacije s podatki. Ocene populacije, odstrel, pogin. Lovska statistika so natančno sešteti nenatančni podatki, to drži. Ne glede na to, da populacije ni možno natančno prešteti, pa so jasne ocene in iz njih se lahko ugotovi trende v gibanju števila neke vrste divjadi. Imeli smo tako imenovano lovsko leto, ko smo načrtovanje odstrela za naslednje leto začeli šele spomladi, po koncu zime. Ta je vedno bila in še vedno je odločilen dejavnik za populacijo divjadi, ko šibke živali pogosto zaradi mraza in pomanjkanja hrane ne preživijo zime. Tega ne more izračunati noben računalnik, to spoznajo le ljudje na terenu. Če je bila zima huda, smo pri načrtih stopili korak nazaj. Sedaj pa so priprave oziroma načrtovanje odstrela pri nas vezane na koledarsko leto, čeprav imajo številne države še vedno lovsko leto.“
V LZS ste bili zaposleni vse do odhoda v pokoj in ste torej bili priča marsikateri spremembi?
"Ko je tisti nesrečni zakon v devetdesetih letih lovcem čez noč iz rok vzel načrtovanje odstrela, se je vse spremenilo. LZS je tako postala samo izvajalec načrtov, ki jih določa nekdo drug. Lovec je še vedno tisti, ki nosi odgovornost, pri načrtu pa lahko poda samo neobvezajoče mnenje. In tukaj nastane problem – načrti so vsiljeni, nad lovci visi grožnja sankcij zaradi neizpolnitve plana in jasno je, da zavore popuščajo. Tu nismo niti na mestu, tu nazadujemo, gremo nazaj.“
Nekoč ste rekli, da se besede odstrel radi izogibate?
„V vseh svojih desetletjih lovstva, ki sem jih preživel v gozdu, pri pisanju strokovnih knjig in profesionalnem delu v Lovski zvezi Slovenije sem se v stikih z javnostjo naučil izogibati besed odstrel, uplen, smrt, celo lov. Čim starejši si, težje ustreliš. Vendar nekdo mora. Težko je nekoga prepričati, da si ljubitelj narave in divjadi, hkrati pa razpolagaš z njenim življenjem. To je težko razumeti, tudi sam po strelu še dolgo čutim grenkobo. Javnost mora sprejeti dejavnost LZS kot nekaj, kar je v splošnem interesu, kot napore za ohranjanje naravnega ravnovesja, ne pa da nas morda vidijo s preživelim stereotipom kot druščino, ki se zabava s streljanjem in se nato napije. Je res, da lovce sestavljajo ljudje iz krvi in mesa, s takšnimi in drugačnimi lastnostmi, vendar se je v zadnjih letih tudi to temeljito spremenilo. In to moramo s poudarkom na strokovnem pristopu še bolj negovati.“
