Na sledi slovenskemu volku

Volk je mistična žival, katere življenje je še vedno zavito v tančico skrivnosti. Že od pradavnine predstavlja simbol svobode, divjine in neukročenega duha, po drugi strani pa nas straši skozi podobo zlobneža iz Rdeče kapice ali Volka in sedmih kozličkov. Na eni strani torej pravljična podoba, na drugi pa strah in poročila o volčjih napadih na drobnico. Vsako leto pod zobmi različnih plenilcev konča približno 1600 ovc, pa tudi par oslov, par govedi in celo kakšen konj. Večina napadov se pripisuje volku in njegovi krvoločnosti - pravo naravo te skrivnostne zveri in možnosti za soobstoj človeka in volka raziskujejo v projektu Slowolf.

Z lanskim januarjem so začeli svoje štiriletno poslanstvo, v katerem naj bi izboljšali znanje o volku v Sloveniji in zagotovili dolgoročno ohranjanje populacije in življenjskega prostora ob upoštevanju dobrega odnosa med človekom in volkom. Z genetskimi analizami iztrebkov in urina, GPS ovratnicami in vključevanjem številnih sodelavcev skušajo pri projektu najprej poiskati osnovne podatke o populaciji volka v Sloveniji, na katerih bodo nato gradili varovanje te živalske vrste.Pri tem je zbiranje podatkov bistveno, zato v prvi fazi projekta sodelujejo predvsem z lovci, ko pa bodo s časom izoblikovali zadosti znanja o volku v Sloveniji, pa se bodo bolj usmerili k rejcem drobnice in iskanju poti proti sobivanju. Ivan Kos z Biotehniške fakultete pojasnjuje, da univerzalen pristop ni primeren, zato ne obstaja ena rešitev, ki bi bila primerna za vse rejce: »Prostor je heterogen in stvari se je treba lotiti individualno. Marsikdo pravi, da bi boljše ograje preprečile napade volkov, vendar pa je treba gledati tudi na izvedljivost v praksi. Slovenske drobnice se ne da varovati z ograjami. Zakaj ne? Ker je v Sloveniji petindvajset tisoč rejcev. Če pomislimo na vloženo količino dela, energije in stroškov ter pogledamo na okoljski vpliv takšnega posega, kmalu ugotovimo da je to neučinkovito. Šele ko se pozna območja, ki so rizična se lahko začne z ukrepi na tej ravni, ko je takšno varovanje izvedljivo.« Anamarija Žagar, ki se na projektu ukvarja z izobraževanjem, postreže z zgovornimštevilom: »Po naših podatkih se 50% napadov zgodi na sedmih pašnikih."


Miha Krofel je eden glavnih strokovnjakov, ki so v projektu zadolženi za spremljanje populacije na terenu. Pohvali sodelovanje z lovci, s katerimi imajo dobre izkušnje že iz časa spremljanja medvedov: "Nekatere lovce sicer to zanima bolj, nekatere pa manj. Vendar pa smo veseli, da se za informacije zanima veliko lovcev, pa tudi sodelovati želijo. Imamo pa tudi nekaj izjemno zavzetih lovcev, ki neprestano kličejo in prosijo za novo zalogo škatlic za vzorce s terena." Sledi - pa naj gre za odtise šap, razpraskano zemljo ali iztrebke so pomemben vir informacij o volku. Z njimi se dopolnjuje tudi informacije, ki jih raziskovalci dobijo o redkih volkovih, opremljenih z biometričnimi ovratnicami. Te preko GSM signala pošiljajo podatke o aktivnosti volkov in omogočajo izjemen vpogled v obseg volčjega teritorija in način njihovega življenja. Kot zanimivost - volkulja Tina, ki so jo slowolfovci leta 2007 naključno odlovili v past za risa, je v času disperzije izven rodnega tropa odšla na pot vse do južnega roba ljubljanske obvoznice. Za konec pa še en volk, posnet marca v domačem gozdu.

14. Pesniški dvor, Pesnica

Sredi obsežne gole planjave stoji Pesniški dvor. Posestvo se je omenjalo že v listinah iz 13. stoletja, sedanja podoba pa izhaja iz 17. stoletja. Redno je menjal lastnike vse do leta 1832, ko je do konca druge svetovne vojne zanj skrbel šentpavelski samostan. Na posestvu so se v teh letih gojila jabolka, ki so se izvažala vse do Dunaja.

Stavba pravokotnega tlorisa ima edini bolj razgibani detajl na vzhodnem koncu, kjer je prizidana manjša kapela. Na spodnji strani dvora je kar pet vhodov, ki vodijo v kleti ali stranske prostore. Srednji po stopnicah pelje v zgornje nadstropje z bivalnimi prostori.

V veži se še najde nekaj valjčkanih sten ali pa vzorec, ki so zadnji lastniki skrili z beljenjem. Še nekaj let nazaj so v razpadajočem dvoru živele tri družine, o čemer govorijo tudi spremembe v stanovanjskih prostorih. Bili so prebeljeni in za silo preurejeni v dom; montažna kopalnica v kotu sobe pod stropom s štukaturnimi okviri, pisan tepih v sosednji sobi, nova vrata.

V Sloveniji bi dolgo iskali zapuščen dvorec ali grad, ki zavetja skozi stoletja ne bi nudil tako plemičem kot tudi sodobnim graščakom z druge strani družbe. Pesniški dvor je po rodovih plemenite družbe postal dom ljudem z roba, mogočne kleti in veliko podstrešje pa igrišče njihovih otrok.