Na južni strani celjskega Golovca leži zapuščeno pokopališče iz leta 1878. Takrat se je občina Celje ločila na mestno in okoliško in slednja je pokopališče ustanovila na celjskem severnem griču. Prvotno so se na njem pokopavali predvsem umrli iz celjskih bolnišnic in pokopališče je bilo znano pod imenom Črni les. Ob naraščajočih mednacionalnih trenjih so Nemci za svoje poslednje počivališče bolj izbirali pokopališče občine Celje - mesto ob današnji Mirni poti, ki je imelo značilen nemški značaj. Nasprotno so Slovenci bili bolj naklonjeni pokopališču na Golovcu in prijelo se ga je ime Slovensko pokopališče.
Med približno tisoč grobovi se le še na redkih najde kakšno ugaslo svečo, ki jo predvsem okrog prvega novembra še prižge kakšen obiskovalec. Grobovi, ki so razporejeni v terasah so sicer zaraščeni, spomeniki prevrnjeni in polomljeni, nekatere družinske grobnice celo odprte.
Še vedno se najde grobove pomembnih Celjanov, ki pa niso bili pomembni zgolj za lokalno skupnost. Poslanci, ministri, narodni voditelji, tudi deželni poslanec, predsednik Narodnega sveta in prvi celjski župan dr. Jurij Hrašovec. Grobnico, v kateri je pokopan narodni voditelj dr. Josip Sernec je v središču krasil njegov doprsni Bernekerjev kip, a je od njega je ostal le torzo pod bližnjim grmom. Na pokopališču sta sicer še dve Bernekerjevi deli.
Zadnji zemeljski pokop na pokopališču je bil opravljen marca 1951, v grobnico pa v začetku osemdesetih. Že v petdesetih letih je bil izdan prvi sklep o ukinitvi pokopališča, ki pa je bila z novim odlokom zamaknjena za deset let, dejansko pa je do ukinitve prišlo šele v osemdesetih letih. Pokopališče naj bi postalo spominski park, kjer bi ohranili pomembnejše grobove, ostale pa zasuli oziroma premestili na mestno pokopališče. Skoraj trideset let kasneje pa pokopališče še naprej propada.
