Golobi pismonoše imajo izjemen čut za orientacijo. V domač golobnjak se lahko vrnejo z na stotine kilometrov oddaljenih neznanih lokacij. V Sloveniji deluje petnajst klubov, katerih golobarji z nekaj tisoč slovenskimi golobi sodelujejo v tekmovalni sezoni od junija naprej. Priprave potekajo na predvečer tekme. Golobe se označi in popiše, pri čemer večino dela opravi računalnik, saj le redki navdušenci vztrajajo na analognem sistemu s tekmovalno uro in gumijastimi obročki na pticah. Po končanih pripravah se prikolice z golobi odpeljejo na nočno pot - večina slovenskih tekem poteka v smeri SV-JZ; golobi so ponavadi izpuščeni iz okolice Budimpešte, čeprav klubi včasih izberejo tudi lokacije na Balkanu - Hrvaška, Srbija, celo Romunija in leta 2004 izpust na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Atenah.
Čas leta in razdaljo se preračuna v povprečno hitrost, ki odloča o zmagovalcu tekme. Najboljši golobi letijo v idealnih razmerah (temperatura, vlaga, veter) s hitrostjo 1300 metrov/minuto, kar je približno 80 km/h. Spremljani let so golobi začeli ob pol sedmih zjutraj, v Krškem pa je svojih 48 dirkačev Boris Franko pričakoval okrog desetih, torej zgolj tri ure in pol po izpustu. Počasi je začel pripravljati golobnjak, saj je izjemnega pomena da se golobi vrnejo v prijetno okolje. Pometena tla, pripravljena krmila in poseben čaj za čiščenje dihalnih poti. Nekatere golobice je doma čakalo še neizvaljeno jajce, golobi pa si z letom prislužijo druženje s spočitimi golobicami. Ob 10:08 so čez dvorišče švignile prve tri sence, golobar pa je že v zraku prepoznal svoje ptice. Golobi so pristali na vhodu v golobnjak, računalnik je zaznal čipe na njihovih nogah in shranil podatke o prihodu, začelo pa se je čakanje na druge golobe in ugibanje, koliko se jih bo vrnilo.
Do leta 2000 bi lahko govorili o približno 10-20% izgubi golobov v eni sezoni, potem so številke zrasle do ene tretjine, v zadnjih letih pa ni tako redko, da je ob koncu sezone jata praktično prepolovljena. Golobe na poti ogrožajo ujede, pri letu in orientaciji pa jih motijo tudi radarski valovi, signali mobilnih telefonov, nevihte, mraz in vročina. Slabo vreme je najbolj usodno za najhitrejše golobe, jurišarje. Ti se ne ustavijo za nobeno ceno in se tudi v nevihti borijo z vremenom, izgubljajo v dežju in umirajo zaradi izčrpanosti. Golobarji povedo - če se najboljši golob ne vrne v prvi uri prihodov, lahko nanj pozabiš.
V Sloveniji pa golobe izpuščajo nekateri srbski klubi. Vsako drugo nedeljo pri Novem mestu izpustijo približno pet tisoč golobov. Okrog petih zjutraj se v tovornjakih prebudijo šoferji in odstranijo varovalke na rešetkah, nato pa se začne čakanje na optimalne pogoje. Prehladen zrak, megla, z oblaki zaprto nebo. Tudi ko so se zadnjo nedeljo okrog pol sedmih razmere izboljšale, je bilo treba še vedno čakati na odobritev iz Srbije, kjer so se posvetovali golobarji odgovorni za izpust. Očitno pa so bili s podatki o vremenu zadovoljni in točno ob 6:45 so po odštevanju golobom odprli pot v Srbijo. Dvignili so se v nebo, v jati dvakrat zaokrožili in se usmerili proti domu.
